BETON: bebavi ton
Bonbon, kolumna Čokoladni preliv, torek, 16.9.2008, Tino Mamić
Verjetno se bomo vsi strinjali, da je beton zelo koristna iznajdba. Iz betona so zgradili snežno bele mostove z elegantnimi loki, ki se bočijo visoko nad valovi, o katerih so nekoč lahko le sanjali. Samo predstavljamo si lahko, kakšen bi bil svet brez asfaltnih oziroma betonskih (avto)cest.
A vendar je prav beton kriv tudi za sivino sodobnih mest in depresivno ozračje industrijskih con. Vsi vemo, da brez betona ne gre. Oblastniki in projektanti pa mislijo, da brez betona prav nič ne gre. Tudi nekateri ljudje menijo podobno. Vsi veseli si zabetonirajo še zadnji košček dvorišča. Čez nekaj let, ko jim prihodki narastejo, sledi faza oblaganja betona z umetnim kamnom ali ploščicami. Taki ljudje bi tudi na vrtovih postavili ploščice in vse rastlinje postavili v plastične lonce ali betonska korita. Na tem mestu se moram ugrizniti v jezik, da ne bom koga omenil, ki bi se lahko prepoznal. Po kolumni v tej rubriki, ki sem jo posvetil Ljubljančanu, me je namreč Ljubljančan, ki se je prepoznal, nadrl. Poante, ki so jo - glede na odzive - razumeli številni bralci, seveda ni razumel. Pomislite, rekel je celo, da "cegli", s katerimi po cesti označuje svojo lastnino, resda niso ustrezni, a da jih zdaj ne sme umakniti, ker bodo vsi rekli, da je popustil. No, nekaj mesecev kasneje je vendarle opeke nadomestil s plastičnimi rdeče-belimi stožci, ki so polepšali središče vasi.
Naj se vrnem k temi. Ljudem betoniranja njihovega domačega praga ne smemo zameriti. Tak okus pač imajo. Da se o okusih nima smisla prepričevati, pa so govorili že stari Latinci.
Ko pa do onemoglosti betonirajo arhitekti, ki so se na univerzi leta učili, kaj je lepo, estetsko, pa človek pomisli, da v sistemu nekaj ne štima. Zakaj imamo vse slovenske pločnike narejene iz asfalta? Namesto tega bi lahko vsaj v naseljih, mestih uporabili polne opeke, kamen ali vsaj betonske tlakovce v različnih vzorcih. Tako kot delajo na zahodu.
Pri nas najprej asfaltiramo vse mestne ulice in nato položimo ležeče policaje, da ne bi vozniki preveč hiteli. Po desetih letih asfalt razpoči in drag postopek betoniranja ponovimo. Kako nesramno drago je to, pove podatek, da so pred leti v nekem slovenskem mestu zgradili ducat cestnih ovir po ceni, ki je bila enaka ceni gradnje celotne enodružinske hiše. Župan tistega mesta je sicer volitve nato izgubil, ležeči policaji pa ležijo tam še dandanes.
Za mestne ulice s hitrostnimi omejitvami je veliko boljša že tisočletja stara metoda: tlakovanje z granitnimi kockami. Te so praktično neuničljive, saj jih avtomobili ne obrabijo, le vsakih nekaj let jih je treba na novo postaviti, popraviti. Ležeči policaji bi postali nepotrebni, saj kocke onemogočajo prehitro vožnjo. Mesto s kockami pridobi tudi pri videzu, da ekološkega momenta niti ne omenjam.
Ampak ne. Pri nas bomo asfaltirali ne le cestišč, temveč tudi vse vmesne pločnike in pregrade. Ali ne bi bilo lepše, če bi namesto betonskega otoka, ki ločuje cestišča, tja posadili rastlinje? Ali ne bi bilo boljše, da bi namesto protihrupne betonske ograje posadili drevesa, kar bi bilo lepše, cenejše in bolj ekološko? Drevoredi ob cestah so sicer včasih nadležni zaradi vzdrževanja, vendar so za voznike, ki se lahko sredi vročega avgustovskega dneva vozijo po senci, pravi balzam.
Če bi bil zakonodajalec (da, seveda vem, da je kolumna objavljena v zadnjem tednu pred volilno nedeljo), bi zapovedal, da mora investitor vsako posekano drevo nadomestiti z drugim in da se skupne zelene površine v državi ne smejo zmanjšati niti za centimeter. Torej, kdor zgradi stanovanjski blok na travniku, naj ozeleni streho bloka ali kakšno drugo zabetonirano površino.
Ne vem, kako je nastala beseda beton. Mogoče z okrajšavo dveh besed - bebavi ton, v eno beton? Bo treba vprašati arhitekte.