Preživel smrtno obsodbo
GORICA Jožko Kragelj - duhovnik, pisatelj in politični zapornik Preživel smrtno obsodbo
Nekdanji politični zapornik Jožko Kragelj je svoj veliki petek že doživel pred 60 z aretacijo zaradi namišljenih obtožb. A smrtne obsodbe ni le doživel, temveč tudi - preživel. Letošnji veliki petek v svojem devetdesetem letu pričakuje v domu za ostarele duhovnike v Gorici.
Jožka Kraglja (89), ki je vse življenje živel za slovensko kulturo, smo našli v stavbi, kjer se slovenščine skorajda nikjer ne sliši. Na slovenski strani meje namreč v duhovniškem domu ni bilo prostora, pojasnjuje živahni Kragelj, ki ga duhovniški kolegi poznajo kot odličnega humorista.
Zaradi bolezni se premika v vozičku. Še bolj kot to pa ga je prizadelo, da ne more več pisati. Pravi, da ga večkrat obiščejo ljudje, za katere si ne bi nikoli mislil, da se bodo spomnili nanj. Z roko pokaže na nov, električni invalidski voziček in pove: “Kupili so mi ga kanadski Slovenci.”
Med pripovedovanjem mu zazvoni telefonček, kot v zamejstvu imenujejo mobitel. Moški glas s štajerskim naglasom se zanima, ali bi lahko z ženo prišel na obisk, da bi mu podpisal knjigo Moje celice. Prebral jo je že trikrat, navdušeno nadaljuje neznanec po telefonu. “Ne morem vam je podpisati, ker me roke ne ubogajo več. No, če vseeno pridete, se bom potrudil in počasi napisal črko za črko,” mu odgovarja Kragelj. Zgodbo, v kateri je opisoval svoja leta v komunističnih zaporih, je najprej v obliki podlistka objavljal tednik Družina. Sledila je knjiga, ki je bila še dvakrat ponatisnjena in se ponaša z zavidljivo naklado 10.000 izvodov.
Izvirni rokopis še vedno hrani. Lističi tankega papirja, na drobno popisanega s pisavo, visoko dva milimetra. “S pisanjem sem začel že v zaporu. A naskrivaj, saj mi tega niso dovolili,” pove.
Knjige so bile od vedno njegova strast. “Vsak dinar in še prej liro sem dal za knjige,” se spominja in žalostno opiše, kakšne probleme je imel, ko je pred meseci svojo bogato knjižnico hotel podariti. Neki slavistki je ponujal zgodovino slovenskega slovstva, a je darilo zavrnila, ker da je že vse na internetu.
Sam je sodeloval pri nastanku 49 knjižnih del. Pisal je kot umetnik, zgodovinar, etnolog in seveda kot duhovnik.
Lani je izšla njegova zadnja knjiga, roman o življenju družine v Beneški Sloveniji z naslovom Iz vojne v novo življenje. Ta del zamejstva mu je bil posebej pri srcu, zato je Benečiji in slovitemu branilcu slovenstva Ivanu Trinku posvetil več knjig.
Kragelj je živa priča zgodovinskega obdobja, ko je totalitarna oblast obračunavala z razrednimi sovražniki. Na potujoči razstavi, ki jo je o tej temi lani pripravil ljubljanski Muzej za novejšo zgodovino, je zato na ogled postavljen tudi Kragljev leseni križec. Ko so mu vse pobrali, si je namreč iz koščkov nalomljenega parketa sestavil križ in s koščkom stekla vanj izdolbel besedi “crux-spes”. Križ je moje upanje, pojasni pomen latinskih besed Kragelj, ki si je v začetku februarja naložil deveti križ. TINO MAMIĆ
Jožko Kragelj s svojim portretom iz zaporniških časov
Jožko Kragelj je je bil rojen leta 1919 na Modrejcah. V Gorici je po maturi vstopil v bogoslovje in bil posvečen v duhovnika leta 1942. Dve leti in pol po vojni so ga nove oblasti aretirale in ga za pol leta zaprle v tolminski bunker, nato pa ga na montiranem procesu obsodile na smrt. Za naknadno pomilostitev je izvedel šele po osmih mesecih, po sedmih letih in pol zapora s prisilnim delom pa je bil pogojno izpuščen. Pod skrbnim nadzorom Udbe je kot župnik služboval v Velikih Žabljah, na Gočah, pri Marijinem Celju, v Vrtojbi, Podkraju in Batujah.
Primorske novice, 24. februarja 2007
GORICA - Jožko Kragelj (na fotografiji njegove knjige o primorskih duhovnikih) je nekaj dni po svojem 88. rojstnem dnevu predstavil knjigo o življenju duhovnika Stanka Staniča, ki je izšla pri goriški Mohorjevi družbi. Stanko Stanič, rojen na Cesti pri Ajdovščini leta 1893, je deloval na Cerkljanskem in Goriškem. Ko je bil župnik v Podgori, so fašisti njegovega zborovodjo Lojzeta Bratuža mučili, da je v mukah umrl. “Duhovniki so držali narod pokonci, kar čez noč pa so postali v očeh nekoga izdajalci,” je izid knjige pokomentiral predsednik Mohorjeve Oskar Simčič. Kragelj je objavil tudi nekaj Staničevih pesmi, zgodovinskih člankov, proze in dokumentarnih fotografij, kar dopolnjuje delo tega duhovniškega borca za slovenstvo.
Stanič je po vojni služboval v Štandrežu pri Gorici, kjer je leta 1955 umrl. Pokopali so ga na štandreškem pokopališču, pod nagrobnikom, ki ga je po njegovem naročilu narisal Jože Plečnik. Žal se načrtov niso držali, kar lepo vidimo tudi v knjigi. Stanko Stanič - življenje in delo je Kragljeva že 47. knjiga (če štejemo vse ponatise in tuje prevode). Najbolj znano in razširjeno je njegovo delo Moje celice, v katerem opisuje montirani proces, v katerem je bil obsojen na smrt. Upokojeni duhovnik Kragelj, ki jesen življenja preživlja v Gorici, pa že napoveduje nove izdaje. TAM
Primorske novice, 12. septembra 2007
LJUBLJANA “Glavni junak” nove razstave v Muzeju novejše zgodovine je Primorec
Na novi razstavi o povojnemu zatiranju Rimokatoliške cerkve v oči padeta dva križa: mali leseni, ki ga je v celici izdelal v Tolminu na smrt obsojeni duhovnik Jožko Kragelj in veliki kovinski, ki so ga po vojni morali odstraniti s Škrlatice.
V prepad so križ, ki je spominjal na umrle planince in padle med drugo svetovno vojno, vrgli leta 1954 in to ponovili po ponovni postavitivi manjšega križa leta 1969. Razbiti križ ima dobil osrednje mesto v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine, kjer so pred dnevi odprli razstavo Boj proti veri in Cerkvi. Skoraj polovica vseh slovenskih duhovnikov je bila od konca vojne do leta 1961 na zatožni klopi, kar 339 pa jih je bilo zaprtih. Duhovniki so dobivali višje kazni kot morilci, devet jih je bilo obsojenih na smrt, štirje pa tudi usmrčeni.
Avtorica razstave zgodovinarka dr. Tamara Greisser Pečar pravi, da je primorski duhovnik in pisatelj Jožko Kragelj edini še živeči od obsojenih na smrt. Po montiranem tolminskem procesu je bil zaprt, nato pa so mu kazen znižali na dvajset let ječe, a mu tega leto dni niso povedali, tako da je ves ta čas čakal eksekucijo. “Na Primorskem se je preganjanje cerkve začelo z dvema letoma zamika, jeseni 1947, ko je del goriške škofije pripadel Jugoslaviji. Takrat so začeli zapirati duhovnike, preprečevati cerkvene obrede in verouk,” pravi Greisser Pečar.
Komunistična oblast ni delovala le proti katoliški cerkvi, trdi zgodovinarka, ampak proti veri in citira narodnega heroja in povojnega partijskega sekretarja Franca Leskovška Luko: “Mi smo nasprotniki vere.” Zgodovinarka pravi, da so kljub letom po uvedbi demokracije premalo obravnavane zamolčane teme polpretekle zgodovine: “Država oziroma parlament še vedno ni obsodil totalitarnega komunizma. Nezaslišano je, da prikrita grobišča odkrivamo šele zdaj.”
Razstava omenja tudi izgon administratorja Mihaela Toroša, ki ga je nahujskana množica po razmejitvi septembra 1947 dvakrat vrgla čez mejo v Italijo. Razstava, ki bo v ljubljanskem Cekinovem gradu v Tivoliju odprta do 2. decembra, veliko pove tudi s številnimi reprodukcijami žaljivih karikatur, ki so jih slovenski mediji objavljali v letih po vojni. TINO MAMIĆ
Pričevanje Jožka Kraglja na razstavi