prodajavile

"Ko sem v Primorskih novicah prebral, da nameravajo vilo Rafut, ki je last ministrstva za zdravje, prodati na licitaciji, me je zbodlo. Vila Rafut, ki jo poznamo tudi kot Laščakovo vilo, je zelo dragocen in daleč najpomembnejši primer neoislamske arhitekture pri nas, in če pride v privatne roke, kdo ve, kaj bo iz nje nastalo," se je oglasil zgodovinar in novinar Tino Mamić, doma iz Ajdovščine, ki raziskuje življenjsko zgodbo nekdanjega lastnika vile in njenega arhitekta Antona Laščaka (1856-1946). Le-ta v prelepi vili s čudovitim botaničnim parkom nikoli ni zares živel.

Anton Laščak se je rodil v Gorici, pri Sv. Roku, leta 1856. Oba njegova starša sta bila Slovenca, iz Ročinja. Zaradi dela sta se preselila v Gorico, kjer je odraščal tudi Anton. Zanimivo, da je Anton odraščal v furlanskem okolju in je, kot kaže njegova poezija, tudi pisal v furlanščini. Zagotovo je govoril tudi slovensko, poročil se je namreč s Slovenko Marijo Luizo Plesničar. Toda, kot zatrjuje zgodovinar Tino Mamić, za Slovenca se ni imel. Za arhitekta se je izšolal na Politehniki na Dunaju, v Rimu in Neaplju. Prelomno zanj je bilo leto 1882, ko je odpotoval v Egipt, da bi sodeloval pri obnovi Aleksandrije, porušene v britanskem bombardiranju. Številni arhitekti in umetniki so namreč šli v kozmopolitsko in bogato Aleksandrijo, med vsemi pa se je prav Laščaku zgodila zgodba o uspehu. Postal je dvorni arhitekt egipčanskega podkralja Abasa II., skrbel je za njegove palače in prejemal prestižna naročila za reprezentančne javne stavbe in vile.

V Egiptu je tako zgradil kar nekaj palač v neoislamskem slogu, ki se je tedaj zelo uveljavil v arhitekturi. Francoska in italijanska literatura ga pozna pod imenom Lasciach oziroma Lasciac. Med zanimivejše sodijo stavba Tržaške zavarovalnice v Kairu, Banka Misr, Salamlik (paviljon za visoko moško družbo) princa Omarja Sultana, palača Suarez, palača velikega vezirja, kraljeva rezidenca Abdin, pomembna dela so tudi v Heliopolisu, kjer je zgradil cerkev v obliki starokrščanske bazilike z grobnico družine Galli, iz katere izhaja tudi Butros Butros, nekdanji generalni sekretar OZN. Tudi glavna železniška postaja Ramleh v Aleksandriji in galerija Menasce sta njegovo delo, med prvimi je začel tam graditi tudi stanovanjski blok. "Dve od njegovih stavb je ministrstvo za kulturo v Egiptu v zadnjih letih celo obnovilo, čeprav vemo, da so Egipčani danes s skromnimi sredstvi primorani skrbno izbirati, kaj od bogate dediščine obnoviti, " pravi Mamić.

V Evropi ni snoval veliko, v Rimu je delal na stavbi sinagoge, pa stopnice na Beneški palači. Ustvarjal je tudi v Perugii in Carigradu. Na Goriškem sta njegova le vila na Rafutu oziroma na Pristavi in obelisk s fontano v Gorici, pred Sv. Rokom. Vilo so začeli graditi leta 1908, najprej monumentalni vhodni del, potem še stavbo. Na stavbno jedro je Laščak dodajal detajle in ornamente z bregov Nila, posebej značilni so stolp, ki posnema kairske minarete, in orientalski balkoni, ki izvorno ščitijo ženske pred pogledi od zunaj.

"Vila je dragocena priča preteklosti in bi, obdana z eksotičnim rastlinjem, lahko bila čudovita turistična točka na osi med Kostanjevico z grobnico Bourbonov in židovskim pokopališčem. Zasluži si npr.sedež univerze, lahko bi bila muzej Aleksandrink. Škoda bi bilo, da bi prešla v privatne roke, morda potem sploh ne bi bila več dostopna," razmišlja Mamić. Opozoriti velja, da je bila Laščakova vila v sklopu botaničnega parka razglašena za kulturni spomenik. To pomeni, da bo za kakršnekoli posege in obnove na stavbi vselej potrebno pridobiti (tudi) soglasje Zavoda za kulturno dediščino. Ne glede na to, kdo bo lastnik.                                                     KLAVDIJA FIGELJ