V kratkem bo objavljeno poročilo mešane skupine slovenskih in hrvaških zgodovinarjev o zgodovini obeh nacij pred osamosvojitvijo. Kaj bo v poročilu, ki ga čaka tako politika kot širša javnost, smo vprašali vodjo slovenskih zgodovinarjev dr. Janka Prunka.
* Ali je poročilo pripravljeno?
“Da. Slovenski kolegi se dobro poznamo, zato med nami ni bilo težkega usklajevanja. Na začetku smo natančno določili obseg in vsebino, le detajle raziskuje vsak strokovnjak zase. S Hrvati smo imeli pet sestankov, že na začetku pa smo se odločili, da se ne bomo povsem usklajevali, saj imamo do nekaterih podrobnosti različna stališča. Oboji bomo predstavili svoj zgodovinski pogled. Povedali bomo, da je bil takrat ves Piranski zaliv slovenski, južna obala pa pod upravo Hrvaške. To je bilo brez kakršnegakoli dogovora, saj noben slovenski politični organ nikdar po vojni ni ratificiral te meje in ni pristal na razdelitev piranske občine, ki je bila celota. No, ampak, kar so se partizani leta 1944 zmenili, je ostalo do danes. Savudrijo so nam zapravili komunisti, česar ni nihče več preklical. Protesti, zahteve in peticije v Piranu in Savudriji tistih nekaj Slovencev za celovitost občine so bile preslišane. Leta 1991 smo dvignili roke nad južno obalo Piranskega zaliva, kar je bilo lahkomiselno, a zdaj je tako. Mi bomo objavili gola dejstva: v piransko občino sta spadali tudi katastrski občini Savudrija in Kaštel.”
* Bodo hrvaški zgodovinarji imeli drugačno mnenje glede Piranskega zaliva?
“Najbrž ne. Doslej ni nobeden od hrvaških kolegov protestiral zoper mojo formulacijo, da je bil 25. junija 1991 ves Piranski zaliv pod upravno ingerenco Slovenije. Niso pa še napisali vsega. Zbrali smo veliko dokazov: imeli smo policijsko in pomorsko kontrolo, upravo nad zalivom in svoboden dostop do morja. To bi moralo ostati.”
* In parcele onkraj Dragonje?
“Tam gre za kakih 150 ali 200 hektarjev. Čeprav se s tem ne ukvarjam, sem si to nekajkrat ogledal in poznam stanje. Po katastru je to naše. Tudi še po dogovoru med partizanskima poveljnikoma je bilo to ves čas v posesti Slovenije in vodeno v sečoveljskem katastru. Sedaj se Slovenci in slovenska politika tega zavedata, kar je novo. Prej pa nikoli, ker smo popuščali. Na to stran so nam postavili še svoj mejni prehod. Takrat smo to pustili. Tudi zaradi solidarnosti, saj so Hrvate stiskali v Vukovaru, Dubrovniku, Zadru, Kninu in nismo še mi hoteli pritiskati. Čeprav smo takrat popustili, rekoč, da je začasna rešitev, imajo to še danes v oblasti. To so dejstva.”
* Nekateri postavljajo večje zahteve - vse do reke Mirne ...
“Zdaj zahtevati več ne gre. To je zgodovinsko zelo lepo. Hrvati pa pri teh pogajanjih nočejo zgodovine, ampak le mednarodno pravo. To pa ima svoja pravila, kjer meja ne more biti na črti med morjem in kopnim. Mi zato venomer govorimo, da ne pristajamo samo na pravila mednarodnega pomorskega prava, ampak bomo zahtevali tudi pravičnost in neškodljivost. Če bodo sodili po tem, bomo lahko mi rekli, da nas Hrvaška s sredinsko črto oškoduje. Mi pa njih nič ne oškodujemo, če zahtevamo cel Piranski zaliv, ker ga Hrvaška nikoli ni imela. Hrvaška zahteva nam zapira pot do odprtega morja, ki smo ga že imeli. Torej sta tu dve pravici, ki smo jih imeli, a so nam jih okrnili.”
* V zgodovini je bilo drugače, saj pravijo, da sta to edini sosednji naciji v Evropi, ki nista še nikoli bili v vojni druga z drugo?
“Slovenci in Hrvati nismo nikoli imeli kakšnih velikih prepirov. Večkrat smo že iskreno nastopili skupaj in dobro sodelovali. Iz Avstrije smo leta 1918 šli skupaj ven. V predvojni Jugoslaviji pa je veljalo, da smo v Beogradu mi bili bolj sprejemljivi kot Hrvati, zato nam je Zagreb očital podporo centralizmu. Vendar moramo ta položaj razumeti, ker smo bili mi v veliko težjem položaju. Res pa je, da so komunisti leta '44, '45 in '48 držali skupaj. Kardelj se je postavil absolutno na Titovo stran proti Hebrangu, ki je hotel ohlapnejšo federacijo. Takrat smo Tita podprli, Tito pa je Hebranga odstavil. Še enkrat je prišlo do nesporazuma med komunisti okoli leta 1970, ko smo mi bili najbolj proti centralizmu (Kavčič) in zahtevali, da sami razpolagamo s svojo akumulacijo in s svojim denarjem. Ob cestni aferi nas niso podprli, dve leti nato pa mi ne njih. Takrat je bila zapravljena možnost, da bi se Jugoslavija reformirala in liberalizirala in mogoče obstala. Kardelj, Kidrič in drugi komunisti pa tega niso hoteli zaradi strahu pred demokratizacijo. Potem je Jugoslavija 20 let le še vegetirala in ni moglo iti drugače, kot da je razpadla.”
* Glavna odločitev glede meje na Dragonji torej ni padla takrat, ko naj bi se Kardelj in Bakarić dobila in ko naj bi Kardelj rekel Dragonja, pokazal pa Mirno?
“Tega ni nihče dokumentiral, zato težko rečem. Najbrž sta kdaj kaj rekla. Naši, slovenski komunisti, so bili najbolj internacionalistični, najbolj socialistični in so najbolj verjeli v bratstvo in enotnost. O tem imamo dokaze. Zgodovina pa je pokazala, da so bili Hrvati pametnejši. Naj omenim še nekaj o tej temi. Zavod 25. junij in Narodna zveza pri SLS sicer opravljata koristno delo, vendar stalno ponavljata isto napako: govorita, da je na reki Mirni zadnja mednarodno priznana meja. To ni res, saj je zadnja mednarodno priznana meja osimska. Če pa tega ne povemo, bodo Italijani nekoč rekli, da Svobodno tržaško ozemlje ni bilo slovensko in hrvaško, ampak slovensko, hrvaško in italijansko, saj je imelo glavno mesto v Trstu. To pa lahko odpre zahteve po reviziji osimske meje!”
* Kaj pa zgodovinski dolg?
“Takšno stališče nima velike realne teže. Da je bilo žrtvovano naše slovensko ozemlje, ne pa hrvaško, ni stvar odnosov med Slovenci in Hrvati. Ali so nam Hrvati to vzeli? Ali so nam Hrvati dolžni? Ne, Italijani. Dolg je, a dolžni so nam Italijani. Kot zgodovinar moram biti tu trezen in resen. Da ima Hrvaška moralni dolg do Slovenije, je samo v orbiti etike, ki pa pride v realni zgodovini le redko do veljave.”
* Kakšen političen odmev bo dobilo vaše poročilo po objavi?
“Politika ve, za kaj gre. Objava bo vplivala morebiti bolj na širšo javnost, kjer se širijo amaterske in idealistične predstave v naš prid. Moramo namreč ločiti med profesionalno zgodovinsko stroko in amaterji! Tako kot ta meja na Mirni, za božjo voljo: dražimo Hrvate in zanikamo Osimo, ki pomeni tudi našo obalo!”
TINO MAMIĆ
SLOVENIJA, HRVAŠKA Zgodovinar dr. Janko Prunk o koncu dela mešane skupine zgodovinarjev
“Zgodovina je pokazala, da so bili Hrvati pametnejši.”
“Dolg je, a dolžni so nam Italijani.”