rodovnikantonalaščaka

Tino Mamić 

ARHITEKT SREDOZEMLJA

Bolj ga poznajo v Italiji, kjer ga imajo za svojega arhitekta, in so po njem poimenovali tudi neko goriško ulico. Laščak je eden od nosilcev egiptovskega novoislamizma (neoislamizma), umetnostnega sloga v arhitekturi, ki se je zgledoval po stari arabski umetnosti. Egiptovski podkralj Abas II. mu je 1907 podelil plemiški naziv beg in ga imenoval za glavnega dvornega arhitekta. Ustvarjal je v Rimu, Perugii, Aleksandriji, Kairu, Carigradu in v Gorici. Najpomembnejša dela ustvaril v Aleksandriji 1882-1886 (galerija Menasce, vila Mazloum paše, vila Laurens, palača Aghion, glavna železniška postaja) in v Kairu 1897-1939 (palača Suarez, palača velikega vezirja, kraljevski klub Club Lotus, sedež narodne banke Misr, stavba tržaške Assicurazioni Generali, kraljeva rezidenca Abdin, cerkev sv. Petra). V Gorici je na Trgu sv. Roka 1908 postavil obelisk s fontano, na Pristavi v Rožni dolini pa si je 1909 dal zgraditi novoislamsko vilo.

Gre za zanimivega človeka, katerega osebnost je zelo zapletena, da ne rečemo že popolna enigma. Rodil se je v furlanskem okolju, pisal in komuniciral predvsem v italijanščini in furlanščini, simpatiziral z iredentizmom. Razen njegovih stavb o njem ni ohranjenega veliko. Njegovi trije potomci z malce nenavadnimi imeni (Plautilla Angelina Francesca 1899, Fabbrizio Antonio Giuseppe 1879-1921 in Romeo Italico Alessandro 1884-1926) so se izgubili, njegovi sodobniki so pomrli. Ostanejo torej le še arhivi.

LAŠČAKOVE KORENINE

V Ročinjskem župnijskem uradu so podatki o prednikih Laščakovega očeta, Petru Laščaku, v goriškem stolnem arhivu pa o njegovi materi Jožefi Trampuž. V goriškem župnijskem uradu sv. Roka hranijo podatke o Laščakovi družini. Priimek in kraj bivanja kaže na Antonovo povsem slovensko poreklo. Tudi njegova žena Marija Alojzija Plesničar je slovenskega porekla, hči goriškega trgovca. Vseeno pa o slovenskosti (t.j. o slovenski zavesti ali o znanju slovenščine) Antona Laščaka in njegove žene zaenkrat ni še nobenih dokazov. To je vse, kar je pokazala raziskava s pomočjo pomožne zgodovinske vede rodoslovja.

Nova odkritja pa je dala raziskava s pomočjo neke druge pomožne vede, vendar ne zgodovinske, pač pa s področja psihologije: grafologije. Grafologija je pomožna veda izrazne psihologije, ki analizira osebnost na podlagi pisave. V Sloveniji je razmeroma poznana, saj je o njej pisal že pokojni akademik dr. Anton Trstenjak. Trenutno najbolj poznan slovenski grafolog je Borut Pogačnik, ki se z grafologijo ukvarja profesionalno.

Človeške pisave so podobne osebam – eni ljudje so kot odprte knjige, drugi pa zelo zagonetni. Tako kot je lahko katerakoli psihološka metoda v nekaterih primerih povsem napačna, je to lahko tudi v grafologiji. Rezultate torej ne moremo vzeti kot 100 % točne, zato ima grafološka analiza tudi na sodišču veljavo, podobno detektorju laži: ne služi kot dokaz, ampak kot orientacija. Vemo namreč, da je tudi detektor laži mogoče ukaniti (čeprav verjetno ne tako lahko kot v filmu Prvinski nagon…).

Sicer pa grafologija lahko odkrije ogromno lastnosti avtorja pisave. Pisava je neke vrste ogledalo človeka. V preteklosti, ko se je večino besedil pisalo najprej z roko in z nalivnim peresom, je grafologija bila še veliko bolj pomembna kot je danes. Za dobro analizo je namreč potrebno imeti vsaj celostranski rokopis. Že kopija rokopisa izgubi nekaj podatkov – pomembno je namreč tudi, s kakšnim pritiskom je avtor pisal besedilo. Danes daljših besedil običajno ne pišemo več s klasičnimi pisali, ampak z računalnikom. Grafologija ima tako vsak dan manj gradiva za raziskavo.

Teoretično se veščine – grafološkega anliziranja - lahko naučimo tudi sami. Še pred desetletjem smo v slovenščini imeli samo dve knjigi o osnovah grafologije, danes jih je več kot ducat. V bazi COBISS je pod grafologijo v slovenščini kar 68 zadetkov. Na koncu članka zato navajam nekaj knjig.

Za dobro analizo pa je seveda potrebno najeti strokovnjaka. V Sloveniji se s tem ukvarja par ljudi, po mojih podatkih pa je najbolj uveljavljen stalni sodni izvedenec Borut Pogačnik, ki velikokrat na znanstvenih simpozijih o pomembnih osebnostih sodeluje z grafološko analizo. Analize opravlja tudi po naročilu, cena pa se giblje okrog 20 tisočakov. Za analizo osebnosti bega Laščaka je analiza odkrila marsikaj zanimivega, saj Laščaka danes kot osebnost težko razumemo. Starši in žena Slovenci ali vsaj slovenskega porekla, on pa Furlan, italijanski iredentist in/ali svetovljan?

Zaradi prikaza grafološke analize kot metode rodoslovja objavljam analizo v celoti.

GRAFOLOŠKA ANALIZA PISMA ANTONA LAŠČAKA

»Antona Laščaka bi lahko opredelil kot ekstrovertnega čustvenega tipa po Jungovi terminologiji. Bil je zelo živahen človek, poln energije in veselja do življenja, pa tudi agresivnosti do tistih, ki se z njim niso strinjali. Ta agresivnost je bila lahko samo verbalna, a nastala je kot protest proti prvi domači avtoriteti v otroških letih. Njegov sen je bila nekakšna popolnost sveta. Seveda v njegovem smislu in načinu videnja, tako sveta, kot vsega, kar je v njem.

Nasprotljivost je bila njegova pomembna značilnost, oznaka, skoraj maskota. Vse pa seveda zaradi izjemno močnega gona po uveljavitvi. Ta ga je imel v pesti ves čas. Volja do moči je bila močnejša od česarkoli. Težava je bila v tem, da je bil zelo trmast in je zelo težko spremenil kakšno svoje stališče.

Za pisca bi lahko rekli, da je bil nošen na valovih zanosa, ki ga ni skrival, ampak ga je strastno podžigal sam v sebi. Vsakršne vzhičenosti pa dosežejo svoj namen preko verbalnega, in prav lastnost močne sporočilnosti mu je onemogočala, da je vedno znova govoril in govoril. V diskusijah ni varčeval z besedami in včasih je deloval tudi precej napadalno. Nekakšna svojeglavost ga je prevevala, kot nedoraslega otroka, ki ne more nikoli izpolniti praznine neuspeha, ki ga je fiktivno čutil v odnosu enega ali obeh staršev do njega.

Vendar pa v odnosu do ljudi ni bil takoj in samo nasprotovalen. Prav nasprotno, ljudi je vedno sprva želel malce zapeljati s sladkimi besedami. Če pa mu to ni uspelo - in bržčas mu to ni preveč uspevalo, ker je bil preveč očitnih namer - je prešel v napad. Deloval je nekako v smislu: kdor ni z menoj, je proti meni. Svojih ciljev ni skrival, v pogovoru se je lahko tako razvnel, da je povedal še veliko več, kot je sploh želel in povedal tudi kaj, česar sprva sploh ni hotel.

Kritičnost in samokritičnost nista bili visoki. Nekateri bi to lahko opredeljevali kot pogum, kar se redno dogaja pri ocenjevanju heroizma, drugi kot brezumje. V tem pogledu je črta med enim in drugim tanka.

V odnosu do ljudi topel in je rad navezoval stike. Bil je daleč stran od ljudomrzništva in samote. Biti med ljudmi in delovati sta bili zanj pomembni sestavini življenja. Njegova ekstrovertnost je bila zelo močna. Tako, da se je včasih že kar nekako izgubljal v mnogoterih objektih in rečeh, ki jih je počel.

Kakor je bil gotovo vihrave narave, pa je po svoje kar nekako prevzel vlogo demiurga. Verjetno se mu je zdelo, da je Bog tako daleč in orodja za spreminjanje tako blizu, da je potrebno samo začeti in svet bo preobražen.

Očitno je imel rad različne svečanosti, prva mesta in blišč. Skromnost mu ni bila blizu. Imel je občutek, da je rojen za še več in bolje. Kljub vsemu pa ni postavil meja svojih ambicij preveč visoko. To zadnje zelo čudi. Navsezadnje je v sebi le nosil kompas, ki je opozarjal na meje. Tako, da je veliko njegovih naporov bilo bolj v lasti ega, ki ga je gonil skozi različne razmere, kot pa etosa.

Strogost, ki jo je kazal navzven, je verjetno izpopolnjeval tudi v odnosu do samega sebe. Zanimivo pa je, da o svojem zasebnem življenju ni rad veliko govoril. To je bilo nekako prikrito, pač v duhu časa, v katerem je živel.

Kljub 73 letom v času pisanja pisma pa je imel še veliko energije. V tem pogledu je bil zares dobro energetsko opremljen. Zato je lahko tudi veliko ustvarjal in se udejanjal kjerkoli je bilo mogoče. Sicer je bil v odnosu do okolja in ljudi zelo konvencionalne narave, kar je bilo takrat tudi zaukazano. Vsakdo, ki je dal kaj nase, ni mogel uspeti, če tega ni upošteval. Anton Laščak pa je v tem gotovo briljiral.”

(Borut Pogačnik, grafološka analiza fotokopije pisma Antona Laščaka z dne 10.12.1929, Ljubljana, 25. maj 2002, izvirnik hrani avtor članka)

KAJ JE OSTALO PRI NAS?

Na pobočju Kostanjevice pri Gorici se v eksotičnem parku skriva romanticistična novoislamska vila, ki jo je leta 1909 zgradil arhitekt Anton Laščak beg, takratni dvorni arhitekt na egiptovskem dvoru. Vila je eden od najlepših primerov novoislamizma v Evropi in je kljub svojemu »tujemu« izvoru skladno vključena v okolico. Vilo in park je novogoriški občinski svet leta 2003 razglasil za kulturni spomenik. Stavba se ponaša s stolpom v obliki minareta in številnimi detajli, vzetimi iz arabsko islamske arhitekturne tradicije. Na vhodu posestva, ki si ga je zase uredil plemeniti Laščak, je vratarnica (t.i. salamlik), ki obiskovalca že na glavni cesti opozarja na edinstveno arhitekturno dediščino. Na nekaj sto metrih razdalje naletimo tako na tri znamenitosti, ki so v Sloveniji edinstvene: edino ohranjeno židovsko pokopališče, edina kraljevska grobnica in edina novoislamska stavba v vsej državi.

NEKAJ LITERATURE O GRAFOLOGIJI V SLOVENŠČINI

• • Trstenjak, Anton: Človek in njegova pisava, Centralni zavod za napredek gospodinjstva, Ljubljana 1986

  • Regvar, Bojan: Spoznajmo grafologijo, samozaložba, Ljubljana 1988

  • Barrett, David V.: Grafologija, Domus, Ljubljana 1997

• Metelko, Magdalena: Grafoanaliza in grafologija, Zavod za alternativno izobraževanje, Ljubljana 2002