konecpredfilma

Kdor se spominja, kako težko je Slovenija leta 1991 čakala na priznanja, bo začuden, da Slovenija ni prva priznala neodvisnega Kosova. Takšna je pač politika in njena najbolj prefinjena oblika: diplomacija. V tolažbo nam je lahko le, da je prav Slovenija doslej ogromno naredila za neodvisno Kosovo.

Če bi o kosovski zgodbi posneli film, bi do tega trenutka lahko posneli samo predfilm. Od nedelje naprej pa se na ekranu vrtijo imena glavnih igralcev, ki bodo nastopali v tem dolgem in napetem celovečercu z nepredvidljivim koncem.

Srbi za zdaj samo govorijo in protestirajo, da neodvisnosti ne bodo priznali. Severni del Kosova pa že govori o razglasitvi neodvisnosti od neodvisnega Kosova.

Včeraj srbska policija ni uspela ustaviti več sto oboroženih prostovoljcev, ki so se odpravili čez mejo na Kosovo; ustavili so jih šele kosovski policisti.

Albanci na jugu Srbije in zahodu Makedonije so za zdaj mirni, kar pa se bo gotovo spremenilo, ko (če) bodo kosovski Srbi začeli z osamosvajanjem.

Prav ta domino efekt je največja grožnja za mir na Balkanu, česar se dobro zaveda tudi EU, ki bedi nad dogajanjem. Slovensko predsedovanje je pri tem zelo pomembno, saj prav naši diplomati vedo, kakšen je scenarij, ko Srbi začnejo ustanavljati krajine.

Zato bi bilo prav, da bi Mladika glasno poudarjala, da je bilo Kosovo pred razpadom Jugoslavije eno od osmih konstitutivnih delov države. Čeprav sta “socialistični avtonomni pokrajini” Kosovo in Vojvodina formalno resda sodili v okvir “socialistične republike” Srbije, pa sta v predsedstvu zvezne države imeli vsaka svoj glas. Potem je Milošević samovoljno odvzel avtonomnost pokrajinama in Srbija je nenadoma razpolagala s tremi glasovi v predsedstvu. S pomočjo Črne gore je nato blokirala vsak predlog demokratičnih sil, kar je privedlo do razpada države.

Prav s tem pa je Srbija priznala, da Kosovo ni le del Srbije, ampak nekaj več. In to je pravni ključ, da neodvisnost Kosova lahko priznamo kot zadnji del “razdruževanja” združene (zvezne) Jugoslavije.

Za zdaj Srbija na to odgovarja enako kot vedno: “ne čujem dobro”. Tudi blokada slovenskega blaga in mitingaštvo ne bosta rodila sadov. Upamo lahko samo, da Srbi niso pozabili, kako je bosanski Srb z atentatom leta 1914 sprožil svetovno vojno.