križalikelih?

Spomenik sredi glavnega vipavskega trga običajno obdajajo parkirani avtomobili. Mimoidoči verjetno ne vedo, da gre za delo največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, umrlega pred 50 leti, na včerajšnji dan, 7. januarja 1957. Otvoritev pomnika padlim vipavskim partizanom je oktobra 1952 spremljala celodnevna slovesnost, ki se jo je udeležilo 5000 ljudi.

Kot navajajo različni zgodovinski viri, je po koncu druge svetovne vojne mojster Jože Plečnik padel v nemilost pri novi oblasti. V zadnjem desetletju življenja so ga nekateri njegovi učenci hoteli celo odstaviti z mesta profesorja na ljubljanski univerzi, ker “njegov pogled ni ustrezal novim časom”. Zaprli so njegovega nečaka Karla (župnika v znameniti Plečnikovi cerkvi na Barju so obsodili, ker je rekel, da je škof Rožman posredoval pri okupatorjih za zaprtega pisatelja Finžgarja).

V Ljubljani so zaplenili cerkev s Plečnikovim oltarjem in jo spremenili v film-ski studio, kljub nasprotovanju spomeniške službe. Podrli so njegovo kapelo v Begunjah in Ciril-Metodovo cerkev v Ljubljani, ki se je morala umakniti gospodarskemu razstavišču. Poškodovano cerkev v Šmarjah v Tuhinju (delo znanega baročnega arhitekta Gregorja Mačka), ki jo je želel obnoviti, je “ljudska” oblast čez noč razstrelila. Na hitro je izginilo še nekaj manjših kapel v samostanih. Naročil ni več dobival, ustvarjal je le še za najpogumnejše duhovnike. Šele ko je prejel Prešernovo nagrado, je mojster Plečnik laže zadihal in začel projektirati tudi izven cerkvenih zidov - z redkimi izjemami pa so to bili samo partizanski spomeniki.

Med prvimi so se takrat pri Plečniku oglasili Vipavci in mojster je kmalu v Vipavo pripeljal svojo ekipo. Premerili so ves prostor med trgom in glavno cesto in se nato ustavili v vinski kleti. “Postavili bomo spomenik v park pred kulturni dom, ki bo trajne vrednosti, primeren kraju in mentaliteti ljudi,” je Vipavcem rekel Plečnik. Spomenik so naročili v Vrhovljah pri Sežani (takratno podjetje Kras, danes Marmor).

Otvoritev spomenika, 5. oktobra 1952, je bila na moč slovesna. V množici 5000 ljudi sta bila tudi Plečnik in pesnik Ivan Gradnik. Vipava je dobila spomenik 22 padlim partizanom, katerih polna imena so zapisana na svinčeni plošči pod spomenikom.

Gre za enega boljših Plečnikovih partizanskih spomenikov, trdi eden od najboljših poznavalcev Plečnika, umetnostni zgodovinar Peter Krečič. Res je malce nenavaden, pravi Krečič, ker je “zložen” iz različno obdelanih kosov kamna, vendar tudi dober zgled za t. i. arhitektonski spomenik.

Drugi znani slovenski poznavalec Plečnika Damjan Prelovšek meni, da je spomenik postavljen v obliki križa, okrašenem z grozdi, starokrščanskimi simboli. “Ti so hkrati ponazarjali vinorodnost Vipavske doline, čeprav so bili najbrž mišljeni kot podoba Kristusove krvi,” trdi Prelovšek.

Krečič tej razlagi ni najbolj naklonjen in bi prej pritrdil mnenju, da spomenik spominja na kelih za mašno vino. Pri tovrstnih razlagah svetuje previdnost, saj so nekateri v Plečnikovih spomenikih s preračunavanjem proporcev iskali gesla, ki so se izkazala za popolno špekulacijo.

Žal vipavski spomenik danes ni umeščen v prostor tako, kot je načrtoval arhitekt. Plečnik je namreč v urbanističnem načrtu pred vipavskim kulturnim domom predvidel park, sredi katerega bi stal spomenik, vendar so ta prostor asfaltirali in spremenili v parkirišče. “Bil bi že čas, da se ta lepi spomenik prestavi pred kulturni dom, kjer bi ga zavarovali in osvetlili, da bi prišel bolj do izraza,” pravi Magda Rodman, vnukinja Janeza Bajca, ki je kot oče dveh padlih partizanov spomenik odkril.

TINO MAMIĆ