mamilačlovekujemljejosvobodo

Ko v nekem torkovem jutru vstopim na dvorišče nekdanjega samostana, je vse mirno in tiho. Nikjer nikogar, le tu in tam se oglasi kak ptič. Stopim naprej do nekakšnega gospodarskega poslopja in v garaži zagledam fanta v zelenem pajacu, ki pometa. Skoraj nerad odloži metlo in me pelje navkreber. Prideva na ograjen pašnik in zeleni pajac zakliče v grmovje:”Obisk!” Tudi glas iz grmovja da vedeti, da ga motim ravno sredi dela.

Bilo mi je že nerodno, da se tako vtikam v njihov urnik, tako da se prišedšemu iz grmovja hitim opravičevati. On pa zamahne z roko in mi ponuja desnico: “Živijo. Jaz sem Fedja. greva dol v hišo.” Z očmi ošinem vrt pred hišo. Bel kip Device Marije z vabečimi rokami, povsod rože, trta, zelenje. Trava pa, kot bi jo kdo vsako jutro počesal. Nikjer nobenega odvečnega, pozabljenega  predmeta, ki so jih naša dvorišča sicer polna.

“Trenutno nas je le šest fantov. Vsi smo Slovenci, razen enega Tunizijca in enega Italijana. prostora je za dvajset ljudi,” mi Fedja govori, ko se vzpenjava po stopnicah v prvo nadstropje.  V pisarni, pospravljeni do zadnjega svinčnika v predalu, mi ponudi stol. Govori mi o delu. Nikoli nismo delali, pravi. Skupnost Srečanje temelji prav na odnosu do dela: vzgojiti odgovorne ljudi, pridobiti delovne navade.

Štiriindvajsetletni Fedja Juvan je odgovorni v novogoriški skupnosti. Brez droge živi že dve leti in pol in o komuni govori kot o novem življenju. Leta 1994 je vstopil v novogoriško komuno, kjer je zelo strog red. Pred tem  je preizkusil marsikaj, tudi heroin:”Ko prideš sem, si psihofizično razsut. Najbolj ti pomaga prav tisti, ki že ima tako izkušnjo. Zato smo odgovorni v skupnostih predvsem nekdanji narkomani.”

Nekdo potrka na vrata. Obrnem se in zagledam patra frančiškana. Prinesel je hranilno knjižico in novice o denarnih nakazilih. Prišlo je 5000 SIT od Krekove banke. Hit ni še nič nakazal, nadaljuje pater. Ko pater odide mi Fedja pojasnjuje:”Naš ustanovitelj don Pierino pravi, da živimo od obljub bogatih in od denarja revnih.” Edino komuno na Slovenskem vzdržuje Karitas, dobrodošel pa je vsak, še tako majhen dar. Država se obnaša zelo mačehovsko, saj je  ceneje deliti metadon in si tako umiti roke. Terapija Skupnosti Srečanje zahteva več denarja, kot deljenje metadona,  a s tem  vzgaja odgovorne državljane, ki si bodo po treh letih našli službo. To pomeni razbremenitev staršev, okolice in za državo enega davkoplačevalca namesto delomrzneža. Koristi države in družbe so nedvomno veliko večje pri podpiranju zdravljenja z delom kot s tabletami. Zato je vprašanje, če si država sploh  želi odgovornih državljanov.  Cena zdravljenja je kakih trideset tisočakov po osebi mesečno, s tem da si veliko pomagajo tudi fantje sami. Cena pa je zelo nizka v primerjavi z denarjem, ki ga država namenja šolstvu, zaporom ali raznim zavodom. Država in okolica ima od vsakega narkomana (stalnega ali občasnega) zelo veliko škodo in daljnoročno porabi na njemu veliko denarja. Kaj ni dosti ceneje tri leta vlagati v vzgojo narkomana, ki bo postal davkoplačevalec in s tem za državo koristen (“profiten”, če hočete)? Zakaj država ne želi novih davkoplačevalcev?

Skupnost Srečanje ponudi vsakemu narkomanu, ki se želi otresti odvisnosti posteljo, obleko in hrano. Za vstop ni nobenih omejitev glede na vero, narod ali kaj podobnega. Prišlek pa se mora zavezati, da bo spoštoval red v skupnosti in dobi neko zadolžitev. Fantje imajo kavo in vino le dvakrat tedensko na mizi, pico pa le enkarat. Tako se naučimo ceniti tudi majhhne stvari, pravi Fedja. Dan je natnčno razdeljen, tako da ni časa za posedanje ali televizor. Vstajajo ob 6:30, fizično delajo 8 ur, ostali čas je za pogovor in drobne opravke. Vsakodnevni skupni pogovori so zelo pomebni v življenju. Skupnost nima veliko privatnosti, saj se ničesar ne skriva, a tudi brskanja po predalih ni. Možnost obiskov je vska dva tedna, ko lahko družine obiščejo svoje fante ob nedeljah.

V Sloveniji je to edina Skupnost Srečanja, ki je sicer nastalo v Italiji. Vsi se še dobro spomnimo, kakšne probleme so imeli, ko so iskali hišo po raznih krajih, a so to domačini grdo zavrnili (Planina pri Postojni). Tik ob meji med obema Goricama s tem nimajo problemov. Odnosi so korektni, z mestom in občino dobro sodelujejo. Nedeljski sprehajalci, ki se odpravijo na zeleno Kostanjevico nad Gorico pa so ob morebitnemu stiku s skupnostjo navdušeni. Tudi če ne opazijo nobenega človeka, o njih priča vzorno urejeno gospodarstvo in okolica. Še vedno pa je v Italiji okrog 30 Slovencev, ki se zdravijo v enakih skupnostih, saj pri nas ni bilo prostora. Podobni zavodi so tudi za dekleta, ki ga pri nas (tudi zaradi negostoljubnosti nekaterih)še ni.

V Sloveniji  je za ustanovitev prve komune največ naredil Franci Prelc, portoroški župnik. Pri tem sta mu stala ob strani škofija in Karitas. Danes preko njega (župnijski urad Portorož) in ljubljanske Karitas tudi sprejemajo nove kandidate za vstop v skupnost. Tu so na voljo tudi vse dodatne informacije o tem.

Kaj pa versko življenje? Večina ljudi v skupnostih je vernih. Ti se udeležujejo tudi molitev in nedeljske maše, medtem ko so drugi v tišini in razmišljanju.