Alojza Rebulo imajo nekateri za najboljšega sodobnega slovenskega pisatelja. Njemu pa gre že naziv pisatelj na živce in se dosledno imenuje le upokojeni učitelj klasičnih jezikov. O njegovi priljubljenosti pričajo številni razprodani romani, žal pa sam v svoji skromnosti praktično ne dovoljuje ponatisov. V času komunizma mu Ljubljana ni bila naklonjena, čeprav je svoje knjige izdajal tudi v Sloveniji.
Prešernovo nagrado je, tako kot njegov pisateljski in zamejski sopotnik Boris Pahor, dobil šele sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Rebula je odraščal v liberalni družini v kraškem Šempolaju, svoje prvo delo napisal v italijanščini, nato pa stopil na pot iskanja slovenstva in krščanstva, kar ga spremlja do danes. Branje njegovih knjig je za knjigoljuba poslastica zaradi jezikovnih prijemov, s katerimi je opisal ustoličevanje na Gosposvetskem polju, življenje Rimljanov na Primorskem pred prihodom Slovencev ali ljubezensko afero tržaškega škofa, kasnejšega papeža Pija II.
Po dolgoletnem poučevanju grščine in latinščine na slovenski gimnaziji v Trstu se je Rebula jesen svojega življenja odločil preživeti v zasavski Loki, rojstnem kraju svoje žene, tudi pisateljice, Zore Tavčar. Pri enainosemdesetih je še vedno tako zaposlen s pisanjem in predavanji, da se je za intervju skoraj nemogoče dogovoriti. Nam pa je prijazni profesor odprl vrata, ker smo pač primorski časopis.
* Rojeni ste bili v Šempolaju (1924), zadnja leta pa preživljate v Loki pri Zidanem mostu. Kako se počuti Primorec in zamejec v Zasavju?
“V Zasavje prihajam že petdeset let in zato se mi je dolina med Kumom in Lisco tako udomačila, da sem vanjo postavil že dva svoja romana, Jutranjice za Slovenijo ter še enega, neobjavljenega, ki ga bom v tem poletju predložil založniku. Glavno vlogo pri tem je imela družinska vez, saj je moja žena doma iz Loke. A pritegnila me je tudi narava pokrajine. V njej sem našel dva elementa, ki sem ju na svojem rodnem južnoprimorskem Krasu pogrešal: vodo in gozd. Potoke, ki tečejo proti Savi, in visok smrekov, bukov in kostanjev gozd, bogat borovnic in gob. Dalje sem v tem koncu Slovenije našel slovensko tradicijo, ki sem jo v tržaškem predmestju, kjer je moje bivališče, pogrešal, od ljudske družabno-kulturne pobudnosti do povezovalne in poživljajoče vloge cerkve. Seveda je zamejcu, ki je bil ves čas brez domovine, nekaj pomenil tudi domovinski občutek, ki ga je tu obdajal.”
* Kaj pa v ljudeh, čutite razlike med osrednjo Slovenijo in Primorsko?
“Ne vem, ali imate v mislih "slovensko" ali zamejsko Primorsko.”
* Obe skupaj ali samo zamejsko, kot želite.
“Po temperamentu je Primorec Mediteranec v dobrem in manj dobrem pomenu te besede, in se na primer jasno razlikuje od nemško urezanega Gorenjca. Kar se tiče slovenske narodne tradicije, pa je posebno primestno zamejstvo že daleč od slovenskega domovinskega prostora. V kulturnem pogledu ima za sabo - ob še zmeraj trajajočem asimilacijskem raku - dvajsetletni fašistični mrk in zato še ne more stopati v korak z matičnim Slovencem. Posebno dosti manj bere od njega. Vendar srečaš v zamejstvu ljudi iz "fašistične" generacije, ki ob polni narodni osveščenosti govorijo zelo lepo slovenščino.”
* Kaj vam pomeni slovenstvo?
“Slovenstvo mi pomeni stvarnost, ki si je sam nisem izbral, ampak me je vanjo položila višja sila, ki jo jaz imenujem Previdnost. Zvestoba tej stvarnosti se mi zdi še posebej moralno zavezujoča, ker gre za zvestobo malemu izkrvavelemu narodu, ki je po tisočletni nesvobodi komaj včeraj stopil na sonce zgodovine. Kaj šele narodni manjšini, ki se mora nenehno boriti za svoje preživetje.”
* In neodvisna Slovenija?
“Neodvisna Slovenija mi pomeni misel, ki me osrečuje. Pomeni mi željo, da bi v polnosti zaživela sredi družine evropskih narodov. Pomeni mi skrb, da je ne bi premamile sklede tuje leče.”
* Se v tej skrbi skriva pesimizem?
“Po naravi nisem optimist, a vendar upam, da bo Slovenija našla v Združeni Evropi, kolikor bo ta obstala, svojo najprimernejšo zgodovinsko umestitev. Sicer pa bo njena usoda odvisna predvsem od nje same, od Slovencev in njihove življenjske volje.”
* Na kaj ste mislili, ko ste lani dejali, da v slovenskih šolah manjka narodna vzgoja?
“Kaj sem s tem mislil, je evidentno. Mislil sem na tisto liberalno šolo, idejno dedinjo komunistične (nagovarjanje učiteljice s "tovarišico"...), ki ji ni šlo za to, da bi formirala mladega človeka v narodno osveščenega Slovenca z jasno narodno zavestjo, s spoštovanjem do svojega jezika in tradicije, z zavestjo povezanosti s celotnim slovenskim kulturnim prostorom, vključno zamejskim in zdomskim.”
* V svojih družbeno angažiranih objavah, na zadnji strani Družine, denimo, ste zelo kritični do sedanje družbe?
“Pisanje, ki ga omenjate, je bolj kot kritično naravnano apologetično: to se pravi, da v času velikega odpadanja od krščanstva želi poudarjati nenadomestljivo veličino Kristusovega sporočila človeštvu in tudi Slovencem. In to toliko bolj, ker komaj kakšen drug narod toliko dolguje za svoj nastanek in razvoj krščanstvu in Cerkvi. Do družbe kot take pa ne morem imeti zamer. Kvečjemu do nekaterih pojavov v njej.”
* Ali se čutite prej kristjan ali Slovenec?
“S tistim 'prej' se ne ukvarjam. Preprosto se čutim slovenskega kristjana ali krščanskega Slovenca. Na teološki ravni je seveda Bog nad narodnostjo in večnost nad časom, a tukaj smo ob zanimivemu paradoksu, da so namreč povsod kristjani najbolj narodno zaveden del nekega občestva. Tako tudi na Slovenskem, kakor je priznal veliki antikristjan Josip Vidmar.
Kar se tiče krščanske drže, se po mojem mora kristjan manj varovati močnejšega spiritualizma, saj ta nikakor ne izključuje domovinske ljubezni, kot nacionalizma, ki je dejansko antikrščanski.”
* V svoji knjigi Arhipel nizate zgodbe iz slovenske zgodovine. Kakšna bi bil zadnja črtica, če bi jo napisali danes?
“Junak te domnevne črtice bi bil lahko bivši šef urada za nacionalizacijo kapitalističnih premoženj, ki danes vabi svoje nekdanje proletarske kolege v svojo milijonarsko vilo ob morju.”
* Na kaj ste posebej želeli opozoriti v zadnjem romanu Nokturno za Primorsko?
“V tej pripovedi sem skušal prikazati kalvarijo Primorske v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, in to preko usode mladega slovenskega duhovnika, ki postane žrtev obeh totalitarizmov, fašističnega in komunističnega.” TINO MAMIĆ
Primorske novice, 24. junij 2005
Roman Nokturno za Primorsko (Mohorjeva družba Celje 2004) je nominiran za letošnjo literarno nagrado Kresnik. To je že tretja Rebulova nominacija za Kresnika, ki ga pod okriljem Dela razglasi žirija na kresni večer. Prav v času, ko tiskajo to številko časopisa, izbirajo zmagovalca...
“To je bil čas, ko so čez Vipavsko dolino vršeli demoni in je Nanos čakal na kres v spomin Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča ...”Tako se glasi uvod v knjigo Nokturno za Primorsko, v kateri nastopa kot glavni junak duhovnik Florijan Burnik. Gre za literarno ubeseditev tragične zgodovinske zgodbe narodnega buditelja Filipa Terčelja, rojenega 1892 v Grivčah na Vipavskem. Pesnik, pisatelj in prosvetni delavec Terčelj je na prvo obletnico tragične smrti bazoviških žrtev izobesil več slovenskih zastav in bil zato zaprt in konfiniran. Po vojni so ga nove oblasti ponovno zaprle za tri mesece, leta 1946 pa sta ga aktivista KPS na Gorenjskem izročila vojaški policiji, ki ga je umorila.