politikaeudoturčije

Izjemno veliko črnila je bilo prelitega glede vprašanja sprejema Turčije v evropsko druščino. Verjetno bi težko našli temo, o kateri je evropska diplomacija v vsej svoji zgodovini, nanizala več (proti)argumentov kot o turški evropski integraciji. Posebej, ker je Turčija že davnega 1963 podpisala sporazum o pridruženem članstvu, kar je prva stopnička do polnopravnega članstva.

Če povzamemo osnovne argumente debate o Turčiji, ki jih spremljajo evropski mediji, gre za štiri točke. Turčija je neevropska, prevelika, prerevna in islamska država. Za vsako točko se najde dolgo vrsto razlag, vendar na koncu brez prepričljivih argumentov, ki bi imeli osnovo v načelih svobode, demokracije in evropske ideje.

Geografija je veda, ki se ukvarja tudi s poimenovanjem določenih predelov našega planeta. Tako se turški polotok imenuje Mala Azija in spada na drugo celino kot 5 minut proč oddaljeni Carigrad. Evropska unija obsega tudi Francosko Gvajano, ki leži na južnoameriški celini, Ceuto in Mellilo na afriški in Ciper, ki leži vzhodneje od Ankare ter zelo blizu azijske turške in sirske obale. Če je Ciper geografsko evropska država, je Turčija še bolj. Kljub geografskim dejstvom pa so dežele severne Afrike pred leti že dobile jasno sporočilo, da se ne morejo integrirati v EU, ker geografsko niso del Evrope. Mimogrede, Britanci se tudi geografsko nimajo za del Evrope. Geografski argumenti so zato pesek v oči. Kdor govori

o geografskih argumentih pri turškem vprašanju, zavaja.

Velikost je relativna – kvadratni kilometri niti ne štejejo, ampak številčnost prebivalstva. Trenutno šteje 71 milijonov, še bolj pa skrbi rast prebivalstva, saj bo v petnajstih letih presegla sedaj najštevilčnejšo Nemčijo. Analitiki ob tem pozabljajo, da na evropska vrata trka tudi Ukrajina, osebno pa mislim, da je samo vprašanje časa, kdaj bo to javno izrekla tudi ponosna Rusija. Gre tu v ozadju za strah zahodne Evrope pred Vzhodno? Zadnja širitev namreč ne pomeni resnične širitve v smislu odločanja. Deset novink namreč (razen Poljske) nima veliko prebivalstva in njihova diplomacija se ne da primerjati z zahodnoevropsko. Tako gre bolj za priključitev (aneksijo) kot za združitev, ki spominja na združitev Nemčije, da ne rečem avstrijski anšlus: velik se združi z majhnim in uveljavi svoje interese. Romunija, Bolgarija in Hrvaška so tudi na poti, druge zahodnobalkanske države pa bodo temu sledile prej ali slej. Če tem priključimo še Turčijo in Ukrajino, bo nenadoma politična moč vzhoda preveč porasla in zahod bo lahko preglasovan. Ti strahovi so neizrečeni, vendar so še kako prisotni. Turčija bo verjetno v dvajsetih letih res številčno presegla Nemčijo. Njeno prebivalstvo je mlado, kar pomeni v starajoči se Evropi ogromno. Tujih delavcev bo vedno več, ne glede na odločitev o Turčiji. Tudi šovinisti in desničarji bi morali priznati, da je bolje jemati za (so)delavce sekularizirane Turke kot druge muslimanske narode, ki so načeloma veliko bolj skrajni in različni od evropske civilizacije. Saj ne, da bi to sam zagovarjal, vendar skozi oči desničarjev se ta argument sliši smiseln; ne glede na njegovo demokratičnost. Ena najpomembnejših tez v predstavitvah  nominiranega komisarja Rocca Buttiglioneja, ki so jo povzeli le redki mediji, je, da moramo legalizirati azilno in imigracijsko politiko. Priseljence nujno potrebujemo, dejansko tudi prihajajo, le mi si zatiskamo oči pred tem in jim uradnih dovoljenj ne dajemo.

Bogastvo oziroma revščina je še bolj relativen pojem. Tako kot so se stare članice zavarovale pred poljskimi kmeti, se lahko tudi pred turškimi. Posebej, ker nihče ne razmišlja o tem, da bi Turčija vstopila v EU prej kot v desetih letih. V tem času pa se ob tej gospodarski rasti marsikaj spremeni. Ko sem sam pred leti potoval po Romuniji in Bolgariji, sem ob prihodu v Turčijo začutil, da prihajam v veliko razvitejšo in bogatejšo državo. To velja še danes (res pa je, da je turški Kurdistan povsem druga zgodba).

Zadnji pomislek, najpomembnejši, je Islam. Ne gre toliko za veroizpoved kot za civilizacijo in kulturo. EU, ki se otepa kakršnekoli omembe krščanskih korenin celine (kar je sicer zgodovinsko dejstvo), se zdaj boji muslimanstva? Neumnost. Gre za drugačnost v civilizacijskem smislu. Pomislimo na razlike med južnimi Slovani, katerih predniki so kdaj bili del turške države in tistimi, katerih predniki so bili vedno izven teh meja. Gre za razlike med Slovenijo in Hrvaško na eni strani in druge nekdanje jugoslovanske republike na drugi strani. Saj ne, da bi turška okupacija bila kriva za srbsko vojaško agresijo v preteklih letih. Vseeno pa je to kratkotrajno obdobje zarisalo meje, ki jih bomo čutili še desetletja (ali stoletja, če ne bomo prej izginili). Turška civilizacija, utemeljena v islamu, je tako drugačna od evropske, utemeljene v grško-rimsko-krščanskem duhu, da je sobivanje Republike Turčije in držav EU vprašljivo. Ko bo ta teza postala izhodišče političnih analiz, se bo lahko začelo iskati rešitve.

Doslej pa EU Turčijo izredno počasi spušča vse bližje, odkoder poti nazaj praktično ni več, na drugi strani pa politiki in javno mnenje goji upanje, da se lahko pristop še vedno zavrne. Jok, brate, odpade! (Izraz jok je turcizem.) Na koncu bodo evropski diplomati s stisnjenimi zobmi in s tisoč pogoji sprejeli Turčijo v EU. Nesrečni bodo oboji. Oboji bodo preveč popustili in premalo dobili. Prepričani, da so drugi dobili preveč.

Zadnja odločitev o začetku pogajanj in na drugi strani grožnje z referendumi je samo nadaljevanje zgodbe na pol obljubljanja. In molčanja. Na posvetu voditeljev stran, članic EPP so na primer nemški predstavniki, ki so sicer najbolj ognjeviti nasprotniki turške pridružitve, bili tiho. V vročo razpravo začuda sploh niso posegali. Kdor molči, stotim odgovori? Mogoče pa le varčujejo z močmi in jih akumulirajo za prihodnost?

Taka Turčija ne more biti zgled drugim muslimanskim državam po sekularizaciji, modernizaciji in evropeizaciji. Po njeni poti namreč ne bo šla nobena država, saj je preveč ponižujoča, predolga in premalo prinaša. (Mogoče pa je prav to cilj evropske diplomacije?) Prebivalci drugih muslimanskih držav bodo EU videli še bolj podobno Ameriki in vse zahodno še bolj zasovražili. Demokracije in svobode se ne da izvažati tako kot kokakole. Američanom to ni jasno in nič ne kaže na spremembe. Na žalost se ti kljub 11. septembru obnašajo enako. In Evropa jim sledi. Vsaj če gledamo javno mnenje v muslimanskih državah, ki nas vse bolj povezuje z Ameriko in na naraščajoče teroristične grožnje po Evropi.

EU bi morala povleči novo potezo v svetovni politiki. Turčiji bi morali takoj jasno povedati, da smo si tako različni, da je naše sobivanje v EU v tem trenutku nemogoče. Vendar si EU želi v svojih vrstah Turčijo in zato je pripravljena maloazijski velikanki pri tem pomagati. Pogoji so jasni, kriterijem iz Kopenhagna, pa so zaradi kulturne različnosti dodani naslednji pogoji. (Škoda je edino, ker pravic manjšin na primer, same evropske države ne upoštevajo in bi to sedaj težko zahtevale od Turkov). Ista pravila veljajo za vse druge države, ki bi se želele integrirati v EU (od Maroka naprej).

S tem bi si EU pridobila svetovno javno mnenje na svojo stran in bi vsaj malo ublažila škodo, ki jo zaradi nekdanje kolonizacije in trenutnega gospodarskega izkoriščanja povzroča nerazvitim državam sveta.

Sicer nas čaka ameriška usoda.