Solske knjige: Poletna mora
Bonbon, kolumna Čokoladni preliv, torek, 1.7.2008, Tino Mamić
Nakup šolskih knjig je za starše prava mora že od vekomaj. Verjetno so imeli še najmanj problemov s šolskimi potrebščinami Rimljani, ki so otrokom priskrbeli povoščeno tablico, s katero so že prvi šolski dan rešili vse probleme do zadnjega dne šolanja. Ko je otrok tablico popisal, jo je preprosto zbrisal (tako je nastal izraz tabula rasa).
Danes šolarji v torbah namesto tablice na hrbtih tovorijo več kilogramov knjig. Samo šestletni prvošolčki imajo privilegij, da lahko knjige puščajo v šoli. Sicer je res, da dandanes šolarje, ki so bolj oddaljeni, prevažajo avtobusi. Kar smo še ne tako davno poznali samo iz ameriških filmov, je ukinilo kilometrska pešačenja v šolo. Dolga pot v šolo je postala del zgodovine, ki jo najdemo le še v slovenski literarni klasiki. A tudi ta izginja tako iz šolskih programov kot iz knjigarn, saj jo nadomeščajo sodobni ful-kul-špon mladinski pisci. (Napisal sem pisci, ker med njimi niso vsi pisatelji.)
In zakaj sploh pišem o šolskih knjigah v vročih dneh junija, ko nas do septembra ločita še dva brezskrbna počitniška meseca? Razlog je preprost: starši morajo učbenike za naslednje šolsko leto naročiti že pred koncem prejšnjega. Čeprav se sliši nenavadno, morajo starši najkasneje 24. junija naročiti učbenike, ki še niti natisnjeni niso. Tudi plačati jih je treba pred prevzemom - dobrohotne knjigarne ponujajo plačilo na tri obroke brez obresti (sic!). To je tako, kot če bi prišel v restavracijo, naročil kosilo, ga plačal, za v pečico, pa bi se medtem še živ sprehajal po dvorišču.
Človek takoj pomisli, da ima kupec še nenatisnjenega učbenika zaradi prednaročila kakšno prednost. To drži. Lani sva z ženo nič hudega sluteč rekla, da bova učbenike pač nabavila zadnji teden avgusta. Figo freško! Nekaj učbenikov sva sicer dobila, za celotno paleto pa sva potem obiskala več knjigarn, kot je bilo manjkajočih knjig. Vse skupaj se je zavleklo do tretjega tedna septembra.
Da ne bi delal krivice aktualnim šolskim oblastem, je treba priznati, da je uvedba učbeniških skladov precej poenostavila in pocenila zadevo. Problem namreč ostajajo le delovni zvezki. Ti se pogosto menjajo, kar je voda na mlin založnikom. Cene so, čeprav regulirane in kljub bajnim nakladam, previsoke (za četrtošolko bomo samo za delovne zvezke odšteli 122 evrov). Ker lahko učitelj sam določa, katere knjige bodo njegovi učenci uporabljali, pa posojanje rabljenih knjig od sosedov ali starejših sorojencev skorajda ne pride več v poštev.
Živela brezplačna šola!