slovenskonovinarstvo

NEDOTAKLJIVI

Delo slovenskih novinarjev si le redkokdo drzne kritizirati. Še več, znotraj slovenskega novinarstva je izredno malo debat o kakovosti novinarskih izdelkov. Če seveda med le-te ne štejemo različna omizja novinarskega sindikata in novinarskega društva, katerih cilji so povsem notranjepolitični.

Ko se je neko soboto v Delu oglasil ekonomist Mićo Mrkaić in novinarjem marsikaj poočital, sem pričakoval, da se bo usul plaz nasprotnih mnenj. A zgodilo se ni nič. Razen enega pisma upokojenega novinarja, ki je stopil v bran svojih kolegov, smo novinarji ostali brez besed. In to kljub temu, da smo številni novinarji mnenje ekonomista natančno prebrali. Prepričan sem, da se je o tem tudi v redakcijah izmenjalo veliko besed. Večina mojih sogovornikov je rekla, da Mrkaića sicer ne marajo, vendar pa se z 90 odstotki napisanega povsem strinjajo.

Mrkaićev očitek glede (ne)izobraženosti novinarjev je precej na mestu. Čeprav je krut. Poznam namreč vrsto odličnih novinarjev, ki so nekaj izpitov pred koncem študija začeli delati in kljub kasnejšim poskusom ostali pred zadnjo stopnice. Delodajalci so to spodbujali, saj plača ni bila odvisna od formalne stopnje izobrazbe. Tudi danes novinarska plača ni avtomatično povezana s stopnjo izobrazbe.

Po drugi strani pa je res, da v razvitem svetu za vsak poklic obstaja formalno izobraževanje. Pa čeprav gre za večerni tečaj. Tako kot mora še tako dober kuhar prošnji za službo priložiti kopijo svoje diplome, bi to lahko veljalo tudi za še tako dobrega novinarja.

Bog ne daj kaj takega omeniti znotraj novinarskega ceha.

Novinarji – glede na zahteve slovenskih medijev – formalne izobrazbe sploh ne potrebujemo. Povsem vseeno je, ali imaš visokošolsko diplomo ali ne.

Potemtakem tudi fakulteta za novinarstvo nima nobenega smisla in jo je najbolje ukiniti? (Tu ni prostora za kritiko kakovosti novinarskega izobraževanja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, zato naj moj poziv k ukinitvi zveni zgolj kot retorična figura).

In kaj glede tega pravijo novinarji? Glavna predstavnika slovenske novinarske srenje sta Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikat novinarjev Slovenije (SNS). Pri delovanju obeh organizacij imam velikokrat občutek, da se zanje leta 1990 ni nič zgodilo. Vodstvo se namreč še vedno v imenu stroke opredeljuje za določena stališča, ki jih lansirajo politiki ene politične smeri.

Pomislimo samo na izjave vodstva DNS v predreferendumski kampanji o RTVS. Čeprav je bil velik del novinarjev drugačnega mnenja, je vodstvo zastopalo samo eno.

Tudi razvpiti novinarski dnevi lani v Ankaranu so izgledali kot nekdanji partijski kongresi. Na okroglo mizo so povabili samo enako misleče novinarje in strokovnjake, drugače misleči so imeli možnost samo čakati, da bodo kot poslušalci dobili svojo minutko. Ne na eno ne na drugo okroglo mizo niso povabili nikogar, ki so bili predmet kritik »okroglomiznikov«. Večkrat omenjeni z imenom in priimkom so imeli pravico le sedeti in poslušati.

Tako so z notranjimi in zunanjimi sovražniki javno obračunavali na zasedanjih ZSMS, ZKS in SZDL. Predstavljajmo si, da bi priredili okroglo mizo, na njej kritizirali ministra, ki bi ga posedli nekam med publiko. Prav to se redno dogaja na mitingih resnice, ki jih uprizarjata DNS in SNS.

o drugi strani pa se novinarji o delu ne pogovarjamo veliko. Sam sem kot novinar zelo malokrat doživel, da bi me kolega opozoril na napako, ozadje, drugi vidik ali kaj podobnega. Razen seveda cenzure in poskusov cenzure, ki so jo nad mano nekajkrat izvedli predpostavljeni (ja, seveda, v tem stoletju, ne v prejšnjem).

Pogosto pa sem iz druge ali tretje roke slišal, da sem naklonjen kakšni politični stranki (ne le eni). Vedno sem odgovarjal: »Pokažite mi, v katerem članku sem se kdaj postavil na eno stran. To mi bo zelo pomagalo pri nadaljnjem delu.« Odgovora nisem nikoli dobil. Pa ne, da ne delam napak. Kje neki.

Problem znotraj novinarskega ceha je, da neradi priznamo svojo napako in se o svojih izdelkih ne pogovarjamo. Če namreč kolegu očitaš napako, ti on ali kdo drug v njegovem imenu očita, da imaš tudi ti napake (brez konkretnih primerov, seveda), da se kolegov ne napada, da ima vsakdo pravico do novinarske svobode, avtonomije ipd. Po prvem poskusu utihneš in si ne drzneš več niti v rokavicah opozarjati na napake kolegov.

Mislim, da bi se novinarji morali še marsikaj naučiti iz pravil demokratičnega parlamentarizma. Beseda ni konj.

Praktično vsi slovenski mediji razglašajo, da so nepristranski. Idealni novinar je tisti, ki ga politika ne zanima in na volitve ne hodi.

Le tak da je namreč objektiven in neobremenjen. To je laž.

Predstavljajmo si športnega novinarja, ki ne mara športa. Nikjer na svetu ga ne bomo našli. Vsak športni novinar ima rad šport. Veliko jih tudi navija za določeno ekipo. Pa saj je to njegova pravica! Problem nastane le, če v poročilu o nogometni tekmi svoje navijanje ubesedi. Če piše o tistemu, za katerega navija, boljše kot o njegovem nasprotniku. Njegova ljubezen do športa pa ni sporna.

Isto bi moralo veljati za novinarja, ki spremlja notranjo politiko. Tudi članstvo v politični stranki ne bi smelo biti ovira. Važno je le, da se novinar pri poročanju zaveda svoje opredeljenosti in se pri poročanju dvigne nad njo. Vsi ljudje smo subjektivni, tudi novinarji. Žal se eni tega zavedajo, drugi ne.

Britanski gospodarsko-politični tednik Economist, denimo, se je pred volitvami v Franciji odločno postavil za desnosredinskega kandidata Nicolasa Sarkozyja. Na naslovnico je dal celo fotomontažo Sarkozyja v opravi Napoleona na konju. Nad sodobnim političnim vojskovodjem so napisali z veliki črkami: Upanje Francije. Pred parlamentarnimi volitvami v Nemčiji je Economist v uvodniku podprl demokrščansko kandidatko Angelo Merkel. Pred italijanskimi volitvami pa je na naslovnici objavil fotografijo Silvia Berlusconija in besedo BASTA (it. dovolj).

To si Economist lahko privošči, medtem ko bi v Sloveniji taka naslovnica povzročila škandal. Škandala pa v moji deželi ne povroča prikrito simpatiziranje in neobjektivno poročanje številnih novinarjev. To je šele hipokrizija.

V komentarju lahko novinar napiše kar hoče, da le ni lažnivo ali žaljivo. Zato imamo mnenja (žal so mnenjske strani v naših časopisih bolj redke). V poročilu pa prikaži obe plati, pa čeprav je ena še tako neumna ali primitivna!

Ne vem, če je to povezano tudi s pomanjkljivo formalno izobrazbo novinarjev, a dejstvo je, da le redki novinarji pogledajo kakšen dober novinarski zgled onkraj državnih meja. Zakaj bi odkrivali toplo vodo? Mlade novinarje naj se pošlje na prakso za en mesec na kak ugleden zahodni časopis, da bodo dobili pogled od zunaj. Novinarji bi se morali zavedati, da smo - kljub označevanju za sedmo silo ali četrto vejo oblasti - samo ljudje. Ljudje se vse življenje učimo.

Za novinarje pa je napočil skrajni čas, da ustanove novo, od politike neodvisno stanovsko društvo.