Druzine: diskriminacija
Bonbon, kolumna Čokoladni preliv, torek, 22.5.2007, Tino Mamić
Družine: diskriminacija
Včeraj se je končal mednarodni teden družin. V prestolnici je bilo v teh dneh veliko število prireditev na to temo. Vlada je podelila certifikate za družini prijazna podjetja, muzeji so na stežaj odprli svoja vrata (veliko jih je za ves teden ukinilo vstopnino), da dobrodelnih prireditev niti ne naštevam.
A kaj vse skupaj pomaga, če je že danes vse kot prej.
Mestni potniški promet v Ljubljani denimo tudi v tednu družin ni znižal cen za otroke, pa čeprav je edini (ali eden redkih) na svetu, kjer prevoz plačujejo že štiriletniki. Ljubljana, ki bo čez nekaj mesecev predsedovala EU, si za zgled ni vzela Bruslja, kjer se otroci do 12. leta vozijo brezplačno. Da ne omenjamo Londona, kjer se šolajoča mladina brezplačno vozi vse do 18. leta.
Tudi 50-odstotni popust, ki ga imajo v ljubljanskih avtobusih otroci do 10. leta, je zavajanje, saj za žetone ne velja. V praksi to namreč pomeni, da odrasli za žeton plačajo 79, otroci pa za vozovnico s popustom 63 centov. Bolje, da niti ne omenjamo problema, da se nepismeni štiriletnik težko znajde pri znesku, ki ga sestavljajo najmanj štirje različni kovanci (drobiža namreč ne vračajo). Doplačilo za otroški voziček v znesku 63 centov pa tudi izniči brezplačnost vožnje mlajših od štirih let.
To je samo en problem, ki sem ga natančneje opisal, da bi pokazal, s čim se slovenski starši ubadajo vsak dan.
Ker si družina z dvema otrokoma veliko težje privošči počitnice kot tista z enim, je to po mojem mnenju krivično. Vem za slovenske družine, ki si še nikoli niso mogle privoščiti počitnic na morju. In tu ne gre za družine s kakšnimi posebnimi socialnimi potrebami. Starša (oba visoko izobražena) preprosto premalo zaslužita, da bi si to lahko privoščili.
Temu bi lahko mirno rekli diskriminacija, saj sta starša zato, ker imata denimo sedem otrok, kaznovana z bistveno nižjim življenjskim standardom.
Velike družine na to ne opozarjajo na glas. Dovolj jim je že "firbčnih" in očitajočih pogledov sodržavljanov, ko opazijo devet otrok v starejšem kombiju brez klime. Sodržavljani jim že s pogledi pokažejo, da jih je preveč in da so v breme družbi. Pa čeprav vsi vemo, da se pokojninski sistemi vse Evrope sesuvajo, ker se rojeva premalo otrok.
Nekoč sem starejšemu kolegu, ki na ves glas razglaša socialno pravičnost, objokuje nekdanji "pravični" družbeni sistem in se šteje za pravega socialdemokrata, kot zanimivost pokazal fotografijo 14-članske slovenske družine, ki se je vrnila iz Argentine. Kolega je izustil le: "Kdo jih bo pa futral?" Vrglo me je na zadnjo plat. Če bi to rekel desničar in bogataš, bi bila taka reakcija pričakovana, od deklariranega zagovornika socialne države pa tega res nisem pričakoval.
Prav na mednarodni dan družin, 15. maja, sem s pošto dobil glasilo Družinske pobude. Civilnodružbeno gibanje, ki že vrsto let opozarja na probleme slovenskih družin, v uvodniku pravi: "Starši smo od vlade JJ na področju družinske problematike pričakovali precej več in smo nad hitrostjo uresničevanja obljub na to temo dokaj razočarani." Od vlade nihče ne pričakuje, da bo rojstva otrok nagradila. Čeprav nekateri (ki običajno nimajo otrok) trdijo, da se splača imeti otroka, pa mislim, da je resnica ravno obratna.
Rojstva in vzgoje otroka se namreč preprosto ne da plačati.
Naloga države pa je, da poskrbi za enakopravnost. Da starši zaradi starševstva ne bodo bistveno prikrajšani ali diskriminirani. Vlada bo lahko skupaj z nami praznovala dan družin šele, ko se bo tudi desetčlanska družina lahko odpravila na morje brez pomoči dobrodelnih organizacij.