Nova prikrita grobišča na Primorskem
Čeprav seznam prikritih grobišč na Primorskem vsebuje 131 lokacij, pa bo končna številka veliko višja. Zgodovinar Renato Podbersič, ki nam je včeraj v okolici Mirna in Vrtojbe pokazal nekaj neevidentiranih grobišč, pravi, da bo končna številka več kot 200.
Seznam evidentiranih prikritih grobišč, ki ga že več let izdeluje vladna komisija za prikrita grobišča, se bo na Primorskem še precej podaljšal. Nekatere občine, ki jih doslej še ni na seznamu, namreč še niso obdelane. “Manjkajo grobišča v občini Brda, Miren-Kostanjevica in Šempeter-Vrtojba,” pravi Renato Podbersič iz Nove Gorice, ki kot magister zgodovinskih znanosti to temo raziskuje na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani.
Podbersič je zbral vrsto pričevanj o povojnih, pa tudi medvojnih pobojih, ki jih je zakrivila komunistična revolucionarna stran. Ti niso še tako raziskani kot povojni, saj so jih doslej našli le dobrih 20. Podbersič opisuje grobišče Pod Rosico, ki se nahaja v Velikih dolinah med Vrtojbo in Biljami, ki je bilo v 60-ih letih prejšnjega stoletja še zaraščeno z gozdom, in so ga nato posekali in preorali. Danes so tam vinogradi vipavske kleti. Med oranjem so naleteli na človeške kosti, ki so jih potem odpeljali neznano kam, pojasnjuje Podbersič. Šlo je za ljudi iz Gorice in okoliških krajev, ki so jih likvidirali od leta 1943 naprej, pravi: “To so počeli pripadniki sabotažne skupine mirenskega okraja, ki je nastala na pobudo načelnika varnostno-obveščevalne službe (VOS) za Primorsko Mira Perca Maksa. Na našem koncu ji je poveljeval Ivana Sulič Car in jo imenujejo tudi biljenska grupa. Člani skupine so bili še Branko Stepančič Slovenko, Rozin Beč Lojze, Kamilo Stepančič, Darko Silič Igor in Robert Srebrič-Svarun.”
Podbersič je dobil tudi nekaj imen umorjenih. Kot primer omeni polsestri Ano Jarc in Cvetko Mozetič iz Vrtojbe, ki sta verjetno umrli zaradi osebnega maščevanja: “Kadar sta od Nemcev nosili polne predpasnike tobaka in zdravil partizanom, so tudi Nemci vedeli, da to gre kakšni organizaciji. Če bi dekleti bili proti partizanom, jim ne bi nosili sredstev za njihovo vojsko. Mož, ki je dekleti nazadnje videl mi je pravil, da so ju peljali čez most v Renčah. Obtožba: da hodijo z Nemci.” Domačinka iz Vrtojbe je pričala, da so uboj zakrivili domačini: “Vsi so kazali s prstom na Venčka, da kam so ju odpeljali.”
Podbersič nas je peljal še k drugim lokacijam. Eno tako je v Pavloncah pri Mirnu, stisnjeno pod Kras. Malce naprej pa so domnevna grobišča ob reki Vipavi pri Vrtočah, predvsem ob predelu Pri Šelu, na orehovski strani. Pod kraškim robom nad Renčami, pod nedavno obnovljenim napisom TITO, naj bi bilo glede na pričevanja pokončanih več ljudi. Med likvidatorji na tem območju je sebe omenjal tudi pokojni vosovec Zdenko Zavadlav. Komisija za prikrita grobišča seznam grobišč še dopolnjuje in ima v načrtu popis evidentiranja tudi novih lokacij na Goriškem, pravi njen predsednik Jože Dežman. Raziskovanje je precej oteženo, ker veliko prič še vedno molči, a vendar Dežman ocenjuje: “Tudi na Primorskem padajo tabuji in dobivamo vse več informacij.”
TINO MAMIĆ
Primorske novice, 16. marec 2009
Pričevanja o povojnih pobojih zbira Študijski center za narodno spravo tudi po telefonu 01-2306708.
Podbersič kaže grobišča Pod Rosico (levo) in nad Renčami
ODMEVI
PN, Pisma bralcev, 20.3.2009
V zadnjem času me je močno prizadelo nekaj člankov novinarjev Tina Mamića in Jožeta Možine, prav tako pa tudi izjave in pisanje zgodovinarjev Jožeta Dežmana, Renata Podbersiča in še nekaterih sodelavcev Študijskega centra za narodno spravo. Gre za njihov odnos do polpretekle zgodovine, ki naj bi jo presojali kot objektivni strokovnjaki. Toda njihove sodbe so čista politika, in sicer tiste vrste, ki vodi v razdor in ne v spravo. Nihče ne sme nasprotovati, da se odkrivajo zgodovinska dejstva. Sem sodijo tudi usmrtitve ali prizadejane krivice. Toda k problemom je treba pristopiti razumno in spoštljivo. Predvsem je treba biti objektiven pri oceni vseh okoliščin, kar je osnovna zahteva za vsako sodbo.
Ne morem se znebiti vtisa, da hoče taka politika sporočiti svetu popolnoma isto kot v Italiji neofašisti ali v Avstriji neonacisti: slovenski partozani niste bili rodoljubi, ampak “porci” ali “schweine”, kot beremo na mazaških podvigih. Mazanje najpomembnejšega obdobja v najtežjem času narodne zgodovine nima nobenega pietetnega ozadja do žrtev, ampak služi novinarjem le za zadovoljevanje njihove želje po senzacionalizmu. Pri nekaterih zgodovinarjih pa gre za opravičevanje nekaterih napačnih odločitev med drugo svetovno vojno po pravilu: če oblatiš drugega, boš ti čist. Zamerim jim, da se sploh ne poglobijo v čas, ko se je peščica hrabrih posameznikov (ki pa se je zavedala, da ima podporo zavednih Slovencev) uprla državnemu aparatu Italije in Nemčije, da bi premagala teror in uničenje, ki je grozilo našemu narodu in človeštvu. Te skupine so v hudem in neenakem boju narasle v brigade in korpuse. Ob podpori ljudstva in z visoko moralno močjo so dosegale vedno večje uspehe in končno zmago skupaj s svetovno protifašistično koalicijo. Deveti korpus, ki je deloval na območju Primorske, Gorenjske in deloma Notranjske, je štel v povprečju 10.000 borcev, proti njemu pa je nastopalo več kot 60.000 sovražnih vojakov, združenih pod nemškim poveljstvom.
Okupator je imel poleg vojske še tajno civilno in vojaško policijo, ki je skušala prodreti v partizanske enote in tudi med njihove podpornike. Za to delo so se posluževali ovaduhov, ki so jih pridobili na razne načine, z denarjem, s službami. Nekaj je bilo somišljenikov ali prevzetih z močjo okupatorjevega sistema, mnogi pa so klonili zaradi mučenj in groženj njim ali njihovim bližnjim. Ti so bili upornikom izredno nevarni, zato so jih najstrožje kaznovali. Prav tako je doletela kazen mučitelje in morilce rodoljubov, pa naj so bili to tujci ali Slovenci. Ob tem je treba upoštevati strogost postopkov v vojnem času, ko so bili na smrt obsojeni tudi borci, če so zaspali na straži ali ukradli kos kruha. Da bi preprečili samovoljo posameznikov ali skupin in čimbolj proučili dejansko krivdo osumljenih, so bila ustanovljena tožilstva in sodišča, na katerih so praviloma delovali pravno usposobljeni borci. Kljub temu pa ni bila izključena možnost, da so se storile tudi krivice. Toda to se dogaja tudi v mirnih časih. Vojna sama je za vse največja krivica in zlo, zato se moramo truditi, da jo preprečimo. Obsojeni na smrt in usmrčeni so bili pokopani na skrivaj, tako kot v boju padli sovražni vojaki, saj vemo, da sovražnikova civilna in vojaška oblast partizanom in njihovim sodelavcem ni priznavala nobenih pravic. Obravnavali so jih kot teroriste.
Zavezniki protifašistične koalicije pa so partizansko vojsko priznali in zelo upoštevali njeno pomoč ter jo vzpodbujali, da kaznuje okupatorje in njihove pomagače. Skupina partizanov, ki jih v članku no pripovedovanju Podberšiča omenja Tino Mamić (PN, 16. marca), je bila med najbolj drznimi diverzanti, ki je rešila iz zaporov in bolnišnic marsikaterega na mučenje in smrt obsojenega rodoljuba. Zato je prava sramota namigovanje, da so počenjali zločine. Zločinec je bil okupator in tisti, ki so mu pomagali.
Postopki, ki so v mirnem času nepojmljivi, so bili v času vojne, ko je šlo za preživetje, postopki samoobrambe partizanske vojske in samoobramba naroda. V samoobrambi, ko te hoče nekdo uničiti, pa imaš napadalca onesposobiti/ uničiti.
Partizanski boj je bil tudi boj za bolj pravične družbenoekonomske odnose, ki so jih borci zahtevali po vojni. Zato so se oklepali idej socializma in komunizma, ki je v svojih osnovah najbližji Kristusovemu nauku tako, kot ga razume preprost človek. To pa je velik in zahteven, revolucionaren projekt, ki je naletel na ovire znotraj in zunaj osvobojene domovine. V Renčah in okolici pa nisem slišal, da bi koga kaznovali s smrtjo zato, ker je bil nasprotnik revolucionarnih projektov družbe.
MIRAN PAHOR, Žigoni, Renče
Povojni poboji:
PN, Pisma bralcev, 26.3.2009
Gospod Miran Pahor iz Renč se je v pismih bralcev pod naslovom “Sprava ali razdor” pritoževal, da ga močno prizadevajo nekatera dejstva v zvezi z medvojnimi in povojnimi zločini, o katerih je govora zadnje čase. Ob tem se je obregnil tudi ob moje ime.
Ne bom se spuščal v analizo njegovega pisanja. Strinjam se z g. Pahorjem, da je treba spoštovati partizanski boj in narodno-osvobodilno gibanje. Sam s tem nimam nobenih težav, ker izhajam iz partizanske družine, kjer smo vedno cenili pomen boja proti okupatorjem. Žalostno in moralno neopravičljivo pa je, da so “naši” revolucionarji izkoristili tragičen trenutek okupacije za izpeljavo krvavega prevzema oblasti in s tem vrgli črno piko na sicer plemenito dejanje. Izkoristili so ga, da so se lahko strahopetno skrili in še danes manipulirajo s pojmi. Le kako je vendar mogoče, da iz dneva v dan odkrivamo nova grobišča dejanskih in namišljenih “narodnih izdajalcev” ter spoznavamo vso tragično razsežnost “zločina brez zločincev”?!
Glede omenjene “biljenske grupe” pod Carjevim poveljstvom pa je dovolj pogledati poročila o njihovem delovanju, ki so shranjena v ljubljanskih arhivih, zlasti za leto 1944. Predvsem pride v poštev nekdanji fond Republiškega sekretariata za notranje zadeve, danes fond AS 1931 v Arhivu Republike Slovenije. Poleg tega na goriškem podeželju še živijo domačini, ki so dobro poznali omenjeno skupino in njene pripadnike. Nedvomno so bili drzni in vešči ravnanja z orožjem. Za te ljudi je bil značilen “hajduški” tip delovanja. Radi so ustrahovali ljudi in dobro živeli, jedli, pili in se zabavali. Nedvomno so napadali, pravzaprav predvsem izzivali Nemce, vendar so (pre)pogosto tudi poravnavali stare račune z domačini in v imenu revolucije izvajali strahovlado po vaseh v okolici Gorice. Še pričevanje nekdanjega odlikovanega partizanskega borca: “Joj, joj, kaj so oni delali.”
S tem kratkim zapisom nikakor ne želim začenjati polemike z g. Pahorjem. Svoje pismo sicer zaključuje s trditvijo, da ni slišal, da bi v Renčah ali okolici kogarkoli kaznovali s smrtjo zaradi nasprotovanja “revolucionarnim projektom družbe”. Svetujem mu, naj si vzame v roke knjigo Zdenka Zavadlava z naslovom “Partizani, obveščevalci in jetniki” in podnaslovom “Iz dosjeja Zavadlav 1944-1994”, ki je izšla že leta 1996 v Ljubljani. Avtor je bil do avgusta 1944 visok vosovec, ki je deloval in likvidiral tudi na področju Renč. Na žalost eden redkih, ki si je upal na stara leta javno spregovoriti o svojem delovanju med drugo svetovno vojno na Goriškem.
G. Pahor se mi lahko tudi oglasi, da mu izročim žalosten seznam posameznikov “nasprotnikov revolucionarnih projektov družbe”, ki so bili likvidirani na področju Renč in okolice.
mag. RENATO PODBERSIČ ml., Nova Gorica
PN, Pisma bralcev, 26.3.2009
Bralec Miran Pahor pravi, da ga je moje pisanje užalilo. Ker sem pisal o temni strani partizanskega boja, sem se najprej vprašal, kaj ga je užalilo. Kaj ima on z s tem? Ali mogoče on kaj ve? Pravi namreč, da zato, ker on ne ve, pobojev ni bilo!? Pričakoval bi, da bo napisal, kje in zakaj ga je moje pisanje užalilo. Pavšalno obtoževanje pač ne bo dovolj. V kolikor meni, da kakšen podatek v mojem pisanju ne drži, naj mu oporeka in pove, kaj ni res. Vsak dela napake. Za svoje napake sem vedno pripravljen odgovarjati in se tudi opravičiti. Kje sem kaj zapisal, kar ne drži? Kje je kaj žaljivega? Kateri stavek? Katero dejstvo? Kateri citat?
Obtoževanja kar tako čez palec, samo zato, ker so “tekovine revolucije” ogrožene, ne držijo vode. V Sloveniji je v zamolčanih grobiščih več kot 100.000 ljudi, zločinca pa še vedno nimamo nobenega. Ko kakšna priča omeni kakšno ime, pa nekateri dvignejo vik in krik, da gre za kršitev človekovih pravic in ne vem še česa vsega. Naj raje tisti, ki se tako zaganjajo v odkrivanje prikritih grobišč, raje pomagajo iskati priče in dokumente. Večina partijskih arhivov in arhivov zveze borcev je bilo, žal, očiščenih v ne tako oddaljeni preteklosti. Ker ni dokumentov, so edini dokaz kosti. Pa čeprav pod tonami smetmi.
V zadnjih letih se zgodovinarji veliko ukvarjamo s temno stranjo bratomorne vojne 1941-45 in povojne diktature. O dosežkih komunizma se je namreč pisalo že ogromno, v kar se lahko prepričamo že z obiskom najbližje knjižnice. Danes se odkriva druga plat medalje. Pisanje o partizanskih zločinih pa ne izničuje nobenega pozitivnega dosežka partizanskega gibanja in povojnega režima.
TINO MAMIĆ, novinar PN
----------------------