Trgovce v kletko
Bonbon, kolumna Čokoladni preliv, torek, 27.5.2008, Tino Mamić
Magična beseda, ki kot zlobna senca preži nad slehernikom že več desetletij, je inflacija. Poznamo jo že od pamtiveka. Zaradi inflacije so robove kovancev nazobčali, da so nepridipravim preprečili obrezovati robove zlatnikov. To je bil namreč trik, s katerim so cekinu zmanjšali vrednost, razliko pa spravili v žep.
Zelo zanimive so tudi zgodbice iz časa pred drugo svetovno vojno, ko je Nemčijo zajela hiperinflacija. Bankovcev niso več niti tiskali na obeh straneh, tako malo so bili vredni. Znan je primer predrznega tatu, ki je oropal žensko, čakajočo v vrsti pred trgovino. Za hlebec kruha je potrebovala toliko denarja, da ga je nesla kar v pleteni košari. Tat je pritekel, ji iztrgal košaro, stresel denar na tla in jo ucvrl stran. Košara je bila namreč vredna veliko več od kupa denarja.
Slikovite so tudi zgodbe o "stari dobri" jugoinflaciji. Vrednost dinarja je tako padala, da so včasih celo menjalni tečaj marke popravljali dvakrat dnevno. Tako nemška kot jugoslovanska inflacija sta bili del državne denarne politike. Danes je drugače. Tako kot povsod na Zahodu beseda INFLACIJA pomeni isto kot beseda PODRAŽITVE. Inflacija torej ne pomeni denarne politike države, ampak višanje cen. Od tega pa nima koristi država, ampak predvsem trgovci.
Tudi podražitve niso nič posebej novega. Ob uvedbi evra so imeli povsod podobne podražitve kot pri nas. Če se kdo spomni cen v Nemčiji pred leti, lahko ugotovi, da so se zelo hitro podvojile: kar je stalo eno marko, je danes en evro. Uradni podatki o inflaciji tega sicer ne priznajo, a v praksi je očitno. Vsem lepim besedam organizacij za varstvo potrošnikov navkljub. Država inflacijo meri s seštevkom podražitev določenih stvari. Meni to ne pove veliko, zato inflacijo merim s ceno kave. V Italiji je tako bila inflacija v zadnjih petih letih približno petodsotna. Pri nas pa je bila višja. Kapucinar je pred dvema letoma v baru veljal 180 tolarjev. Danes je cena le redkokje nižja od evra, kar je 239 ranjkih tolarjev. To pomeni, da je bila inflacija v manj kot dveh letih 30-odstotna.
Če pogledaš okoli sebe in malce pobrskaš po spominu, vidiš, da je bila inflacija vsepovsod izjemno visoka. Pravzaprav bi te izračune moralo za vse izdelke pripraviti društvo za varstvo potrošnikov. Ko sem - pomislite, prav na evropski dan potrošnikov, 21. maja - na internetu iskal podatke o tem, kako so se cene višale od uvedbe evra naprej, nisem veliko našel. Nekaj primerjav sicer je, a je vse skupaj ostalo pri nekaj posameznih primerih in primerjavah aktualnih cen. Tako lahko vidiš, v kateri trgovini je liter mleka za cent ali dva dražji. Halo!? Pričakoval bi, da bo potrošniška organizacija natisnila jumbo plakate, na katerih bi, denimo, Krko obtožila, da je škatlico septolet podražila, hkrati pa število pastil zmanjšala s 30 na 18. To bi lahko imenovali varstvo potrošnikov.
In tudi to ne bi bilo nič posebej novega. Celo v zloglasnem srednjem veku, ko niso imeli Zveze potrošnikov Slovenije, so vedeli, kako zaščititi potrošnika. V naši predragi prestolnici so nekateri peki imeli grdo navado, da so pekli kruh s prevelikimi luknjami. Za isto, več let fiksno ceno (zamrznjeno, bi rekli danes), so potrošniku prodali manj kruha. Prikrita inflacija, lahko rečemo. A vrli Kranjci se niso dali. Grešnega peka so ulovili, posadili v kletko in namočili v Ljubljanico. Ta je bila takrat sicer veliko čistejša kot danes, a pozimi je bila enako ledena kot dandanes. Dogodek je bučno spremljala množica, ki bi jo glede na obnašanje danes mirno imenovali drhal. Peku seveda niti na misel ni prišlo, da bi prevaro ponovil.
Ob tem se spomnim na Mlakarja, ki poje: "Čakte, čakte! Pršu bo ZLATI srednji vek."