Ledena doba
Bonbon, kolumna Čokoladni preliv, torek, 10.7.2007, Tino Mamić
Kljub taljenju večnega ledu zaradi segrevanja planeta pa človeku na vsakem koraku grozi prav - led.
Razen kave in piva v gostilni ne dobiš prav ničesar brez ledu. Natakarji v kozarce ne dajo le kocke ali dveh ledu, ampak kose ledu kar grmadijo. Čeprav je pijača iz hladilnika, naravnanega na najnižjo možno temperaturo, jim to ni dovolj.
Postajamo enaki Američanom. Onkraj velike luže je proizvodnja ledu druga največja na svetu - takoj za Antarktiko.
A ni od vedno tako. -e pred nekaj leti je bil led v pijači samo, če pijače niso hranili v hladilniku. Ne vem, ali je pred to spremembo kdo naredil kakšno anketo med Slovenci. Glede na to, da nas natakar ob naročilu nikoli ne vpraša, ali bi pili z ledom ali brez, očitno ne. Slovenska gostinska branža se je pač odločila posnemati Američane, ne glede na to, kaj si potrošniki želimo, in nam vsilila ledeno dobo.
Bolje, da na mekdonalca niti ne pomislim. Kar zobje me zaskelijo že ob sami misli na pol kilograma zdrobljenega ledu, na katerega zlijejo kaloričen sladkobni kemični zvarek.
V Kopru te restavracije nimamo, ker je propadla. Verjetno živim v edinem mestu na zahodni polobli, ki nima mekdonalca, ker je ta propadel. S tem se prav rad pohvalim.
Ne glede na to pa mi včasih kljub temu zapaše kaj mastno slastnega in sledim rumeni črki M. Ker to ni najbolj pogosto, se vedno udarim po glavi, ker med naročanjem vedno pozabim dodati: "Brez ledu, prosim." Ko pa se slučajno spomnim, me študent prodajalec običajno zabodeno pogleda in preveri: "Sem prav razumel, da želite pijačo povsem brez ledu?"
Američani pa led tudi grizljajo. Sicer ledu ne pojedo toliko kot čipsa, a vendar je led zanje tudi hrana. Ko popijejo pijačo, zgrizejo še ves ledeni ostanek v kozarcu. Zelo radi imajo tudi hladilnike, kjer si - podobno kot pri avtomatu za pijačo - s pritiskom na gumb v kozarec nasuješ ledu in ti zato ni treba hladilnika niti odpreti. Ameriški XXL-hladilniki (ki so tudi še enkrat širši kot naši) so vse pogostejši tudi v domovih na sončni strani Alp. Ki, mimogrede, izgubljajo svoj znameniti triglavski ledenik. Vsako leto ga je manj. Vzrok so podnebne spremembe, ki jim pomagajo tudi elektrike lačni ameriški hladilniki.
Ledenodobna obsedenost dežele pod Triglavom se vidi tudi pri klimatskih napravah. Klima je postala prava članica vsake slovenske družine. Avtomobilov brez klime se skorajda ne prodaja več, hiša brez klime pa postaja podoben izraz kot hiša brez televizije. Ko komu omenim, da se veliko bolj splača investirati v toplotno izolacijo, ki je veliko cenejša od klime, pa me sogovornik običajno nejeverno premeri z očmi. Kot da bi mu rekel, da bodo naši otroci na končni izlet poleteli na Luno. Nihče namreč ne verjame, da se bo elektrika v naslednjih letih zaradi podnebnih sprememb bistveno podražila. Človek začne žal varčevati z energijo šele, ko ga to udari po žepu.
Klimo v Sloveniji uporabljamo podobno kot onstran oceana - stikalo je vedno obrnjeno na maksimum. Tako se poleti, ko je zunaj 24 stopinj Celzija, vozimo v kratkih rokavih v avtomobilu s klimo, naravnano na 17 stopinj. Pozimi, ko je zunaj 17 stopinj, pa oblečeni v pulover naravnamo gretje na 24 stopinj. Posledice ne izostanejo: pred leti prehladov v poletni vročini sploh ni bilo, danes pa so povsem običajni.
Na Japonskem so pozvali uradnike, naj poleti ne nosijo kravat. Tako jim v pisarnah ni več tako vroče in porabo električne energije so zmanjšali. A Japonska je predaleč.
Pri nas bi večji učinek kot okoljsko ozaveščanje imel pavlihovski poziv, naj v Sloveniji nehamo nositi kravate, saj so jo izumili Hrvati.