dimitrijrupel

PORTOROŽ

Zunanji minister Rupel o sredozemski Sloveniji, Piranskem zalivu in medijih

Slovenija čaka na odgovor Hrvaške

V Trstu rojeni zunanji minister Dimitrij Rupel je na Primorskem vsak teden. Pravi, da to ni samo zaradi službenih obveznosti, ampak tudi, ker so mu ti kraji pri srcu. Z ministrom smo se usedli pod latnik restavracije nad Portorožem, od koder se nudi prekrasen pogled na prizorišče ene od tem pogovora – Piranski zaliv.

* Konec tedna se bo v Portorožu srečalo deset zunanjih ministrov sredozemskih članic EU. Se Slovenija začenja bolj zavedati, da je sredozemska država?

“Slovenija je nedvomno sredozemska država, čeprav je tudi srednjeevropska. Mediteranski značaj nekdanje Jugoslavije ne pripada samo eni od njenih naslednic. Slovenija že dalj časa sodeluje v sredozemski skupini držav članic EU. Prav je, da s sodelovanjem v tej skupini pokažemo svojo mediteransko identiteto.”

* Zakaj?

“Slovenija se povezuje z državami, s katerimi lahko deluje intenzivneje in doseže več. Z usklajevanjem med posameznimi državami lahko dosežemo večji učinek. EU je tako velika, da je logično ožje povezovanje sorodnih držav. Tako že imamo višegrajsko četverico, baltsko trojko, nordijski svet in Beneluks. Slovenija v zadnjih letih sodeluje v regionalnem partnerstvu V4+2 (višegrajska skupina, Avstrija in Slovenija) in v mediteranski skupini držav.”

* Kaj deseterico povezuje?

“V tem trenutku se sredozemske članice soočajo s problemi, ki so drugačni od tistih v srednjeevropskih članicah. Največji problem so migracije, kar se pri nas sicer na kaže tako močno kot na Malti, v Španiji, Franciji ali Italiji. Deseterica je blizu bližnjevzhodni krizi, kar je povezano tudi s terorizmom. V zadnjem času pa nastopa še en problem, o katerem so moramo pogovarjati in ki ga nekatere članice skupine – posebej Slovenija - bolje razumejo: Kosovo. Skupina ima pred seboj vrsto skupnih izzivov, če omenim samo turizem.”

*Kaj bo glavna tema Portoroža?

“Predstavili bomo našo pobudo za sredozemsko univerzo, ki naj bi se ukvarjala tudi z medkulturnim dialogom, ki bo ena od prioritet slovenskega predsedovanja EU. Pogovarjali se bomo o bližnjevzhodnem mirovnem procesu in o evropski sosedski politiki na Vzhodu. Države iz naše skupine so bolj usmerjene na južne sosede. Problem nezakonitih migracij in pritiskov na južno Evropo povezujejo s tem, da EU ne investira dovolj denarja in programov v severnoafriške države. Pri državah 'prve bojne črte' se te posledice najbolj vidijo zaradi množičnih prihodov beguncev. Jug je veliko bolj nemiren kot Vzhod, zato so te pripombe deloma upravičene. Z vstopom Romunije in Bolgarije v skupino bomo bolj pozorni tudi na črnomorsko področje. EU se je namreč znašla pred velikimi energetskimi problemi. Tudi Slovenija si zelo prizadeva za plinovode in naftovode proti kavkaški in kaspijski regiji, kar je alternativa povezavam z Rusijo. Saj ne, da bi ne hoteli biti energetsko povezani z Rusijo, a vendarle je za vso EU bolje, da je teh povezav več. Ob vsem tem se seveda ne bomo mogli izogniti pogovorom na temo reformne pogodbe o EU, ki smo jo potrdili prejšnjo soboto.”

* Ste razočarani zaradi pogodbe, ki jo je poljski premier označil za triumf Poljske, italijanski pa za zmago evroskeptikov?

“Biti moramo realisti. Evropski svet je dosegel, kar je v teh okoliščinah lahko. Rešitve iščemo že vse od leta 2000. Sodelovali smo v konvenciji za prihodnost Evrope. Tisto, kar smo mi prispevali in zahtevali že v predlogu evropske ustave, je ostalo: jezikovna raznolikost in reforma institucij EU. Spremembe so bile predvsem pri listini o človekovih pravicah, ki niso tako zavezujoče kot prej, in pri datumih uvajanja sprememb. Zelo pomemben korak v pravo smer je postavitev 'zunanjega ministra' EU, ki se bo imenoval visoki predstavnik EU za zunanjo in varnostno politiko. Že zdaj se lahko državljani EU, kadar potrebujejo pomoč, obrnejo na predstavništva držav članic, še bolje pa bi bilo, ko bi imeli skupno zunanjo službo EU. Sprašujem se, če je Poljska resnično zmagala? Nastopala je precej skrajno in utegne se zgoditi, da bo tudi sama v prihodnosti doživela kakšno neprijetno presenečenje. Do Nemčije bi morali biti bolj pravični, ker se brez nje EU ne bi tako hitro širila. V tej zgodbi ni pravih zmagovalcev in poražencev.”

* Ali si kdaj zaželite, da bi EU vrgla ven Britanijo in Poljsko?

“(smeh) Sam ne bi bil tako odločen, kot ste vi. Evropski projekt je velika stvar, saj se 27 držav enakopravno dogovarja med seboj. V zgodovini pa je vedno ena država skušala drugi(m) vsiliti svoje stališče. Danes je povsem drugače. Kogarkoli izključevati bi bilo po mojem zelo slabo. Najpomembneje je, da EU napreduje: začelo se je s skupnostjo za premog in jeklo, danes pa imamo enotna merila, enoten trg, odpravili smo evropske meje, upravljamo s skupnimi inštitucijami, imamo parlament, zametek skupne zunanje politike, skupne vrednote in valuto ...”

* Ali bo pogodbi iz Nice sledila pogodba iz Ljubljane?

“Ta možnost, kakor zveni privlačno, bi za nas pomenila težave, ker bi se proces medvladne konference zavlekel v naše predsedovanje. To bi nas zelo obremenilo in spravilo v časovno stisko; pogodbo morajo namreč vse članice ratificirati pred volitvami v evropski parlament junija 2009. Čeprav bi bilo lepo imeti ljubljansko pogodbo, bi bilo bolje dobiti lizbonsko.”

* Kakšne so možnosti, da bi naša država po tem, ko je bila pri kandidaturi za agencijo za meje neuspešna, dobila sedaj Galilea?

“Galileo je velik evropski projekt, ki še niti ni do konca definiran. Slovenija si želi samo sedež agencije, ki bo nadzirala delovanje sistema. Leta 2003 se je Evropski svet odločil, da bodo nove agencije pripadle novim članicam. Če se tega sklepa držimo, sta med novimi članicami kandidatki Češka in Slovenija. Eni dajejo več možnosti nam, drugi Čehom. Prišlo je tudi do tekmovanja, kdo več ponudi. Češka je ponudila veliko, mi pa tudi – šole v tujih jezikih za otroke uslužbencev, denimo. Slovenija se je na kandidaturo tokrat zelo dobro pripravila, tudi z vrsto obiskov po evropskih državah. O tem govorijo tudi naši ministri in premier s svojimi evropskimi kolegi. Vendar še ni dokončne odločitve o tem, ali bo agencija res šla v novo članico. Kot je v EU navada, pa bomo v primeru neuspeha uspeli pri kakem drugem projektu.”

* Ali ima zunanje ministrstvo veliko dela s Hrvaško? Koliko ljudi dela samo na tem?

“Samo s Hrvaško se na ministrstvu ukvarja kakih pet ljudi od 550 zaposlenih, čeprav se na neki način vsi ukvarjamo s Hrvaško. Tudi v Bruslju se s pogajanji med EU in Hrvaško ukvarja nekaj naših ljudi. Zato bi težko rekli, koliko ljudi se ukvarja samo s Hrvaško. Znotraj ministrstva imamo oddelek za jugovzhodno Evropo in znotraj tega skupino za Hrvaško. Tudi eden od sodelavcev v mojem kabinetu se ukvarja samo s to temo.”

* Slovenija si običajno želi, da v sosednjih državah na volitvah zmaga levica. Velja to tudi za jesenske volitve na Hrvaškem?

“Si res Slovenija to želi? Nič ne vem o tem.”

* V Italiji smo bili zaradi manj-šine veseli zmage levice, v Avs-triji pa, da v vlado ni prišel Haider ...

“No, koalicija s Haiderjem je bila zelo težavna, to je res. Sicer pa ne bi rekel, da si Slovenija prav želi vlade takih ali drugačnih usmeritev. Mi si preprosto želimo dobrih odnosov z vsako vlado. Glede hrvaških volitev si obetamo, da bo po njih prišlo do večje dinamike. Slovenija je Hrvaški predlagala nekaj konkretnih rešitev. Hrvaška ima naš predlog – sicer neformalen – na mizi in sedaj čakamo na odgovor.”

* Ste lahko konkretnejši?

“Razumeli boste, da o podrobnostih ne morem govoriti. V zad-njem času se je sicer vse malce zapletlo zaradi zgodbe gospoda Ropa o prisluškovanju. Eden od stranskih učinkov te afere je, da so Hrvati dobili nov izgovor za odlaganje rešitev. Pogovori o rešitvah so že spet zastali. Seveda na slovenski strani nihče ni spodbujal incidentov v Piranskem zalivu. In prav tako nihče ni zakonito prisluškoval nobenim telefonskim pogovorom.”

* Ali ni običajno, da tajne službe prisluškujejo sosednjim državam? Iskanje informacij v tujini je njihovo poslanstvo, ne pa, da zbirajo informacije o notranjepolitični opoziciji?

“Naj ponovim, kar ste že slišali. Kaj bi bilo, če bi nekdo izjavil, da je naša obveščevalna služba prisluškovala pogovoru med avstrijskim kanclerjem Gusenbauerjem in Borutom Pahorjem? To so neverjetne stvari. Nimam besed. Ne znam primerno opisati situacije, ki je skrajno nerodna in kvari meddržavne odnose.”

* Malce nenavadno je, da redno pišete v sobotno Delo?

“Poglejte si časnike po svetu. V sobotni številki Frankfurter Allgemeine Zeitung je dolg članek nemškega zunanjega ministra. Finski zunanji minister je bil znan po svojih kolumnah, ki so izhajale vsak teden. Ponekod imajo politiki in državniki redne rubrike na radiu ali na televiziji. Zakaj bi bilo to nenavadno?”

* Ker bi bilo logično, da o tem pišejo zunanjepolitični novinarji.

“Javni nastopi politikov so bolj vprašanje časa, ki ga tudi meni primanjkuje. Na mesto zunanjega ministra nisem prišel iz industrije ali kakšnih strankarskih pod-zemelj, ampak iz kulture in univerze. Pisanje je moj poklic. Priznali boste, da je danes pri nas bolj malo resnih besedil o zunanji politiki. Nimamo niti revije za mednarodna vprašanja. Spodletela je tudi ideja o diplomatski akademiji, kar je velika škoda. Moja dolžnost je torej, da - kolikor je mogoče - javno razlagam dogajanje v mednarodnih odnosih in predstavljam slovenske zunanjepolitične izzive. Čeprav je zame naporno, se mi zdi pisanje koristno in v slovenskem medijskem prostoru skoraj nujno potrebno. Bi pa bil zelo vesel, če bi kdo drug pisal namesto mene.”

* Ali naši mediji premalo spremljajo mednarodno politiko?

“Morda nisem najbolj primeren za oceno. Jaz bi si seveda želel več tovrstnih prispevkov v tisku in na televiziji. Delo je bilo v komunističnih časih znano po tem, da je njegov zunanjepolitični del bil najbolj sproščen del časopisa. Najostrejša peresa so bila ravno na tem področju. Ta čas je mimo. Danes žal ni več toliko zanimanja za zunanjo politiko. To je resen problem, saj smo danes bolj kot kdajkoli odvisni od zunanje politike, posebej od politike EU in v EU. Politika EU sploh ni več zunanja, ampak že notranja politika. V medijih pogrešam več tehtnih prispevkov, kar pa je povezano verjetno tudi z medijskim položajem v Evropi, kjer se mediji vse bolj nagibajo k senzacijam in udarnim prispevkom. Resnega in analitičnega novinarstva pa je vse manj.”

* Kaj pa mediji v notranji politiki? Zbor za republiko medijem očita pomanjkanje pluralizma.

“Na zadnjem Zboru je bilo nekaj zelo tehtnih razprav. Nekateri odmevi in napadi na Zbor za republiko so bili pretirani. Ponekod ne prenesejo polemike, kritike in dialoga. Kadar se z nečim ne strinjajo, rečejo, da gre za delitve in prepire. Videti je, da se nekateri ne morejo posloviti od časov, ko je vladala ena sama ideologija.”

* A Zbor je izzvenel precej nekritično do vlade, čeprav so napovedovali prav to. Če se spomnimo govora Tineta Hribarja nekaj dni pred tem, ki se je od dela vlade zelo distanciral, se postavlja vprašanje, ali s tem vlada ne izgublja boj za sredino, s katero je pred tremi leti zmagala?

“Postavili ste celo vrsto vprašanj, o katerih je mogoče razmišljati na različne načine. Ne bom se opredeljeval do nekaterih izjav ali razprav svojih prijateljev, s katerimi prijeteljujem že desetletja. Tine Hribar je eden mojih dolgoletnih prijateljev, pa čeprav se v nekaterih stvareh ne strinjava. Glavno je, da on, pa tudi jaz, razmišljava kritično. Mislim, da ni res, da je bil Zbor nekritičen. Pravzaprav niti ni šlo za odnos do vlade, ampak za odnos do splošnega stanja v slovenski družbi. V Sloveniji dosegamo odlične rezultate na področju gospodarstva in kulture, imamo pa mogoče težave na nekaterih specifičnih področjih. Vsi smo upravičeni, da povemo svoje mnenje – tisti z leve, desne in sredine. Da je Zbor za republiko že od vsega začetka formacija, ki je kritično usmerjena do jugoslovanske in komunistične preteklosti, je jasno. Ali naj sedaj tisti, ki smo bili od začetka za demokracijo in nacionalno samostojnost, zdaj zamenjamo prepričanje? To ne gre. Morda pa bi moral Zbor za republiko formalizirati svoj status? Čeprav so besedo 'sproščenost' devalvirali, bi naša družba in država morala postati še bolj sproščena in odprta. Zato si želimo večjo odprtost in konkurenčnost v gospodarstvu, kulturi, pa tudi medijev. To so stalnice. V tem ne vidim protislovja.”

TINO MAMIĆ