Francoski predsednik Sarkozy (ja, to je tisti, ki ga niso smeli fotografirati skupaj z njegovo bivšo ženo, ker je bila višja od njega, in ki sedaj hodi z neko drugo manekenko - ki pa je, verjeli ali ne, prav tako višja) si je zamislil francosko javno televizijo brez oglasov. Ideja, ki sicer ni nova in jo ponekod že poznajo, je v Franciji in po svetu sprožila vnete razprave.
Že v komunizmu smo spoznali filme italijanskih zasebnih TV postaj, čeprav so jih prekinjali s pogostimi oglasi za najboljši pralni prašek na svetu. Nato smo to dobili tudi pri nas. Danes komercialne televizije kar tekmujejo v dolžini oglasov. Včasih je bila taka pavza ravno primerna za odtočiti se, danes pa je povsem ustrezna tudi za daljše in večje potrebe. Problem je le, ker taka potreba človeka ne zagrabi trikrat v dveh urah, ampak kvečjemu enkrat.
Tako smo med večeri primorani gledati, kaj trgovci postavljajo na police in zakaj je neka barva za lase trajnejša in bolj naravna kot druga. Temu lahko mirno rečemo posilstvo, saj oglasov prostovoljno nihče ne bi gledal.
Prav zato mi je nacionalna televizija neprimerno bolj všeč kot komercialni televizijski programi. Nacionalka ima celo filme brez oglasov, kar je tako lepo gledati, da še tisti dober desetak RTV prispevka plačam z užitkom. Če si vzamem čas za dva filma na teden, to lahko na drugih komercialnih programih pomeni tudi ogled 30 minut oglasnih spotov. Z gledanjem filmov na nacionalni televiziji zato lahko privarčujem na mesec dve uri svojega časa. Čas pa je denar, se rado reče.
In ko pomislim še na otroka, ki me prav zaradi televizijskih oglasov zelo uspešno gnjavita v trgovini, je računica popolna. Oglasi mi ne jemljejo samo časa, ampak tudi denar.
Sarkozyju zato v boju proti onesnaževanju z oglasi želim vse najboljše. In ob tem, seveda, upam, da ga utegne kdo posnemati ...
Tino Mamić