Slovenoplastika
Plastika je spremenila svet. Življenja brez nje si praktično, pardon - plastično, ne moremo niti predstavljati več. Ne le kuhinjska posoda in vrečke za v trgovino, plastične so tudi bolnišnice, okna, avtomobili in naša obleka. To opazimo posebno moški, ko dajemo v stroj: ker smo za te stvari precej slabšega spomina kot za število golov na nogometnih tekmah, vsakič znova pogledujemo za etiketami oblačil, preden nastavimo stopinje za žehto. Etikete dokazujejo, da je v oblačilih vsako leto več odstotkov plastike. Če ne verjamete, si poglejte.
Tudi domov prinašamo vsak dan več plastike. Nekoč sem bentil nad trgovinami, ki so pri blagajnah obračunavale vrečke, posebno ker so na njih imele natisnjene oglase. Zakaj bi plačeval za vrečko, s katero potem na poti iz trgovine delam zanje reklamo? Plačujem jim, da jih oglašujem!? Potem sem vrečke protestno obračal narobe, da se oglas ni videl. Ko pa sem prvič v neki tuji trgovini opazil kakovostno vrečko za večkratno uporabo, sem jo takoj nabavil. Tako sem sebe in nič-krive-nič-dolžne blagajničarke rešil svojih ciničnih opazk. In ko so trajne vrečke opazili moji prijatelji, sem jih kar nekaj moral nabaviti še zanje. Slednjič so se tega domislili tudi pri našem veletrgovcu in jih svojim kupcem kar podarili. Čeprav so slovenske vrečke manj trajne kot tiste moje, si poteza zasluži veliko pohvalo.
Se mi pa zdi, da v trgovinah niso doumeli bistva, ampak so to storili, ker so okolju prijazna dejanja postala moderna. Kako naj si sicer razlagam dejstvo, da blagajničarke dajejo jogurte, mleko, zelje in sadje v posebne, dodatne vrečke? Jogurt je tako v treh slojih plastike: vlit v plastični lonček, postavljen v plastično vrečko, ta pa v veliki (resda trajni, a še vedno) plastični torbi.
Kadar pri blagajni izrečem tisto stalno frazo, brez-dodatnih-vrečk-prosim, me nekatere uslužbenke pogledajo zabodeno, druge začudeno, tu in tam me katera celo pohvali, ene pa so se me že navadile. Izbuljenih oči bi bilo veliko več, če bi se ekološke potratnosti milijonov vrečk zavedel še kakšen kupec. Za zdaj pa je tako, da se blagajničarke rade potožijo nad strankami, ki se usajajo, da jim je vrečk premalo.
-e nedavno smo doma imeli koš za običajne smeti, ki je bil trikrat večji od tistega za plastiko. Zato smo morali odnašati plastiko v kontejner vsak drugi dan, druge smeti pa enkrat na teden. Potem sva z mojo drago (naj mi kolega kolumnist, ki o ženi dosledno piše kot o "moji dragi" oprosti, ker ga kopiram) zadevo obrnila: večji koš sva posvetila plastiki. Plastiko sva začela dosledno ločevati, pa čeprav traja nekaj sekund več, ko jogurtov lonček splakneš in mu odstranjuješ aluminijast pokrovček. Sedaj se v naših smeteh v enem tednu nabere trikrat več plastike kot drugih smeti. V naši vasi (čeprav gre za spalno naselje v predmestju Kopra, nam po novem ob sobotah ne dostavljajo več pošte, kar pomeni, da smo postali vas) imamo pet kontejnerjev za običajne smeti in samo enega za plastiko. Pa čeprav je ta velikokrat prenapolnjen (isto velja za njegovega kolega, namenjenega papirju).
Ko odpiraš običajne kontejnerje, vidiš, da večina ljudi kontejnerjev za plastiko, steklo in pločevinke sploh še ni opazila. Roko na srce, tudi slovenska vlada jih ni.
Predlagam torej novo, bolj vsebinsko ime za Slovenijo: Slovenoplastika.
Bonbon, kolumna Čokoladni preliv, torek, 24.2.2009, Tino Mamić