LAŠČAK JE GOVORIL SLOVENSKO
RAFUT, IZOLA - Novo odkritje o velikem goriškem arhitektu
Primorske novice, Koper, Slovenija, 7.februarja 2007
ogled v PDF (1Mb)
Znameniti goriški arhitekt Anton Laščak, ki ga kljub slovenskemu poreklu štejejo za italijanskega arhitekta, je govoril slovensko. Odkritje je potrdil Laščakov sorodnik, ki se še dobro spominja srečanja z njim.
Anton Laščak, katerega pomen v zadnjih letih na novo odkrivajo v Egiptu, Italiji, Sloveniji in Franciji, se je največkrat podpisoval Antonio Lasciac. Pod tem imenom ga pozna strokovna literatura.
Bil je dvorni arhitekt egiptovskega kralja, ustvaril pa je vrsto luksuznih palač v Kairu in Aleksandriji. Delček njegovega ustvarjanja - evropskemu neoklasicizmu in secesiji je dodajal zglede iz stare islamske umetnosti - sta tudi park in vila na Rafutu v Rožni dolini. Rodoslovna raziskava je že dokazala, da gre za sina slovenskih staršev, poročenega s Slovenko. Njegovi predniki po očetu so vsi iz Ročinja, od tam pa prihaja tudi Mario Laščak (81), ki se dobro spominja obiska bogatega sorodnika, bratranca svojega nonota. ”Govoril je slovensko, čeprav ne našega narečja,” je trdno prepričan ročinjec, ki si je v Izoli ustvaril družino. Spominja se tudi gosposke obleke, črnega klobuka in palice, pa tudi tujih kovancev z luknjo, ki mu jih je arhitekt zapičil v jabolko, s katerim so prav takrat (bilo je ob novem letu) otroci po vasi zbirali “čentežme”. Laščak je veliko pomagal svojim sorodnikom, pravi Mario in omenja, da je njegova mama s podarjenim denarjem potem kupila prašiča.
Mario Laščak je ob srečanju imel približno enajst let, kar pomeni, da se je to zgodilo leta 1936 ali 1937. Prav februarja pred točno petdesetimi leti so Laščakovi iz Ročinja številka 103 dobili vabilo na zapuščinsko razpravo za decembra 1946 umrlim arhitektom. Vilo Rafut si je lastila zavarovalnica, ki pa je arhitekta pred smrtjo goljufala. Laščakovi se razprave niso udeležili, kmalu zatem pa je nova oblast neoislamsko vilo nacionalizirala.
Odkritje, da je osemdesetletni Anton Laščak govoril slovensko, je novo dejstvo v življenju znamenitega arhitekta. Italijanska literatura namreč trdi, da gre za iredentista, ki je prav zaradi italijanskega domoljubja odšel v Egipt. Furlani ga štejejo za svojega rojaka, saj je celo pesnil v furlanščini. Laščak je že od otroštva govoril štiri jezike: italijansko, nemško, furlansko in slovensko. Zložil je tudi dve skladbi v čast svetogorski Materi Božji, kamor romajo tako Slovenci kot Furlani in Italijani. Je bil torej goriški arhitekt bolj kot italijanski nacionalist - svetovljan?
TINO MAMIĆ
Kdo je bil Laščak?
Anton Laščak (1856 Gorica - 1946 Kairo) ali Antonio Lasciac je kot arhitekt ustvarjal v Kairu, Aleksandriji, Gorici, Carigradu in Rimu. Leta 1907 je postal glavni kraljevi arhitekt kedivske dinastije in prejel plemiški naslov beg (enakovredno baronu). Ustvaril je več kot 40 palač, vil in stavb za bogate naročnike, med njimi tudi nacionalno banko Misr v Kairu, kraljevsko rezidenco Bebek ob Bosporju, galerijo Menasce v Aleksandriji in palačo velikega vezirja v Kairu. Na Goriškem je poleg vile Rafut ohranjen še njegov obelisk v Podturnu v Gorici.
TAM
ODMEVI NA ČLANEK V PISMIH BRALCEV
Primorske novice, 16.02.2007
Laščakova dediščina
Pristava, ne Rafut!
Površnost je vedenjska lastnost, ki mi kot normalnemu človeku, vsaj tak se sam sebi zdim, nikakor ni všeč. Z njo se ne morem sprijazniti niti, če je moja, javnosti morda manj na očeh.
Še toliko bolj pa me moti tista javna površnost, ki mi - zaradi novinarske naglice, sprte s poklicnim kodeksom - ob branju nekaterih časnikov občasno širi zenice.
Tako sem poln neopredeljenega pričakovanja na zadnji strani PN 6. februarja preletel naslov prispevka Tima Mamića “Laščak govoril slovensko”. A ko sem prebral prispevek, so me objeli dvojni občutki.
Prvi so izcedili dvom v poskuse vprašljivega nasilnega slovenjenja znanega goriškega arhitekta, ki pa jih ne nameravam razčlenjevati.
Drugi, dokaj drugačni, so izstrelili gnev, ker je avtor nad naslovom med drugim napisal Rafut, Izola, hoteč prikazati dva krajevna izvora informacij in v besedilu navedel, da je “vila Rafut” v Rožni Dolini. Oboje je velika pomota, saj kraj Rafut ne obstaja, vila pa je v resnici na Pristavi in ne v Rožni Dolini.
Torej je v kraju, ki je - naj navedem le nekaj primerov - v zemljevidih in načrtih mesta Gorica iz 17. stoletja omenjen v nemških zapisih kot Prestau ali Pristau in pozneje v italijanskem zapisu kot Prestava (l. 1884) ali v slovenskem zapisu kot Pristava (l. 1887) in ki ga za območje med gričema Rafutom in Kostanjevico uporabljamo kot statistično določeno krajevno ime od leta 1949. Zato ga lahko najdemo v Krajevnem leksikonu Slovenije (DZS, 1968). Ime Rafut, označujoče obrobni del Gorice, je zaradi nastanka nove ulice oziroma ceste (via Rafut), ki se je dvigovala ob spodnjem severnem delu pobočja griča Rafut, sicer bilo v uradni in splošni uporabi šele od prehoda iz 19. v 20. stoletje vse do leta 1949, zdaj pa je formalno namenjeno le poimenovanju griča med Rožno dolino in Pristavo.
Pristava je v slovenskem prostoru zelo razširjeno krajevno ime, ki preprosto označuje zgradbo, zgrajeno poleg glavnega bivališča oziroma bivalno stavbo z gospodarskimi poslopji in zemljiščem, nekdaj in v našem primeru pripadajoča goriškemu gradu.
Če so italijanski avtorji nedosledni, ko trdijo, da je omenjena vila postavljena na griču Rafut, dejansko pa je skupaj s parkom postavljena na pobočju Kostanjevice, če so dosledno vztrajni pri nadaljnji uporabi krajevnega imena Rafut, ki so jo z odpravo Prestave ali Pristave toliko bolj utrdili med obema vojnama, zakaj naj ne bi bili slovenski pisci v lastni državi še bolj dosledni pri uporabi prvotnega oziroma starejšega slovenskega krajevnega imena Pristava?
Te misli namenjam tudi vsem tistim, ki so nekritično in lahkotno pristali, da še nadalje uporabljamo imeni Rafutski park in Vila na Rafutu, ko bi pravilneje bilo Pristavski park in Vila na Pristavi.
Mar naj res prek površnosti odpiramo vrata nedoslednosti in mlahavosti v izražanju slovenske narodne biti?
RAJKO SLOKAR, Pristava
PN, 06.03.2007
Pristava, ne Rafut
Res vprašljivo slovenjenje?
Rajku Slokarju s Pristave pri Gorici se zahvaljujem za pojasnilo o kraju, kjer stoji vila arhitekta Laščaka. V dolgoletnem preučevanju Laščaka sem sicer tu in tam našel tudi ime Pristave, vendar je prevladovalo ime Rafut. Enako velja za pogovore, ki sem jih opravil z domačini.
Gospodu Slokarju predlagam, da o pravilnem poimenovanju obvesti tudi pristojne organe v Novi Gorici, ki uporabljajo tako poimenovanje. Me prav zanima, če bo tudi njim ob pojasnilu očital "javno površnost" in "sprtost s poklicnim kodeksom"? Zdi se mi namreč, da pismo ni bilo namenjeno le pojasnilu, za katerimi ovinkom se neha Rožna dolina, ampak predvsem nestrinjanju z novinarskim člankom, ki je "nasilno slovenil znanega goriškega arhitekta".
Na teh straneh se je podobna polemika že odvijala in je ne bi rad nadaljeval. Če kot novinar odkrijem, da je ugleden arhitekt svetovnega slovesa govoril slovensko, se mi zdi to pomembno za objavo. Žal se ne morem strinjati z bralcem, da je objava takega podatka "poskus vprašljivega slovenjenja".
Tino Mamić, novinar PN