kosovo

Tudi vojaki pojejo

Pogledi italijanskih vojakov se uprejo v slovensko nadporočnico, ki skoči iz oklepnega vozila in z vajeno roko v nekaj sekundah izprazni pištolo. Postavna častnica slovenske vojske, ki pogledov kolegov zveze Nato sploh ne opazi več, že čez nekaj sekund skoči nazaj na zadnji sedež oklepnika valuk. “Rampa,” glasno zakliče proti vozniku. Vrata se začno dvigati. Patrola se je vrnila.

Orožje v vojašnici ne sme biti nabito, medtem ko ga morajo vojaki Kforja, mednarodne misije Nata, ki varuje mir na Kosovu, vsakič, ko gredo iz baze, spet napolniti z naboji. Čeprav nanje že mesece ne preži resnejša nevarnost, utegne že manjši incident destabilizirati razmere, pojasni poveljnik 350 slovenskih vojakov, polkovnik Cveto Kravanja. Doma je iz Postojne in je trenutno edini Primorec v misiji.

Največja slovenska vojaška misija v tujini doslej je pod italijanskim poveljstvom, kar pa vojakom ne predstavlja težav. Sicer se večkrat nasmejijo na račun nekaterih navad italijanskih kolegov, a odnose pohvalijo kot korektne.

V najmlajši državi sveta, ki jo je doslej priznalo 38 držav, tudi Slovenija, mednarodna skupnost skuša z vojsko preprečiti novo vojno. V srcu vedno nemirnega Balkana so namreč Srbi kot najmočnejša nacija zelo nezadovoljni zaradi izgube “zibelke srbstva”. Zaenkrat streljanja v okolici mesta Peć (v albanščini Peja) ni, razen med praznovanji. Takrat si veterani kosovske odporniške vojske dajo duška tudi s proženjem nabojev v zrak. V tem so si s srbskimi sosedi zelo podobni.

V bazi, kot vojaki imenujejo vojašnico mednarodnih sil Kfor na obrobju mesta, so vojske štirih držav, članic zveze Nato: Italije, Slovenije, Španije in Romunije. Italijanov je daleč največ, saj je pod njihovim poveljstvom zahodna četrtina Kosova. Vojašnica se potemtakem imenuje kar Villaggio Italia. Tam je za 2000 vojakov poleg menze na voljo še nekaj italijanskih restavracij, fitnes, cerkev, knjižnica in igrišča. Čeprav so Italijani eni najboljših žogobrcarjev na planetu, pa v Peći niso potrdili svojega slovesa. Na vojaškem nogometnem turnirju jih je premagala prav Slovenija. Med vojaki je približno desetina žensk. Glede morebitnih ljubezni modro molčijo, glede pravil pa povedo, da spolnost uradno ni prepovedana, edini pogoj je, da služba ne trpi. Za stike z ljubeznimi, ki so ostale doma, pa so poleg obveznega interneta pomembni tudi telefoni. Kosovo je namreč dobro pokrito z Mobitelovim signalom in minuta pogovora z domovino stane le deset centov.

V mesto vojaki ne smejo. Ne glede na to imajo z lokalnimi prebivalci - poleg večinskih Albancev so tu še Srbi in Romi - veliko stikov po službeni dolžnosti. Šest mesecev, med katerimi si lahko privoščijo dvakrat po deset dni dopusta v Sloveniji (eno letalsko karto si morajo plačati sami), jim tako mine razmeroma hitro.

Slovenci ne bi bili Slovenci, če ne bi imeli tudi svojega pevskega zbora. Pevce zbira kar vojaški kaplan Aleksander Erniša. Mladi protestantski duhovnik, ki je sicer sin znanega očeta, evangeličanskega škofa Geze Erniše, se med vojaki odlično počuti. Razlik med katoliki in evangeličani ne opazi, veliko pomembnejše je tovarištvo in prijateljstvo.

Besedilo in fotografije:TINO MAMIĆ