slovenščinavep

V medijih je zaslediti precej pozivov državljanov, politikov in novinarjev, naj naši poslanci v Evropskem parlamentu (EP) govorijo slovensko. Tudi kandidati so to obljubljali in v praksi to izvajajo: slovenščina se sliši v največjem hramu svetovne demokracije. Nekateri pozivajo tudi, naj Slovenci tudi na nižjih nivojih v različnih evropskih organih uporabljajo (skoraj) izključno slovenski jezik.

Slednji sicer ne vedo, da poleg dvajseterice uradnih jezikov obstajajo trije, ki so delovni. Nemščina, francoščina in angleščina so jeziki, v katerih naj bi tekla medsebojna komunikacija. Idealni uslužbenec EU bi bil tisti, ki bi govoril vse te tri jezike, enega kot materinščino. To sicer ne piše v nobenem pravilniku. V praksi pa to izgleda, da je nemščina bolj za okras, jezika v redni uporabi pa sta le angleščina in francoščina. Oziroma, pravilneje francoščina in angleščina. Angleščina sicer počasi pridobiva na veljavi, posebej ob zadnjih širitvah, vendar se kljub temu vsi novi uslužbenci morajo slednjič naučiti francosko. V zadnjem času tako nastajajo situacije, ko novi »srednjevropski« uslužbenci, ki večinoma že govorijo po tri ali štiri jezike, začno še z učenjem francoščine. Na drugi strani pa ostajajo številni frankofonski ali romanski uslužbenci, ki znajo samo dva romanska jezika in se angleščine ne bodo naučili nikdar. No, pa to bolj mimogrede. Slovenščina je torej nedelovni jezik, ki je v uporabi samo med prevajalci, Slovenci in našimi člani Evropskega parlamenta (naj jih po angleškem zgledu,  member of the parliament – MP oz. empi, imenujem ČP oz. če-pe).

Kaj bodo čepeji s slovenščino dosegli? Okrepili slovenski ponos? Ja, ponos in pokončnost nam resnično manjkata.

Poglejmo še drugo plat medalje. Osnovno pravilo govorništva je: PRILAGODITI SVOJ GOVOR POSLUŠALCU. Zakaj? Zato, ker če te poslušalec ne razume, potem je bilo tvoje govorjenje zastonj. Nekateri sicer resda ne potrebujejo poslušalcev, saj so si sami tako všeč, vendar to za prave parlamentarce  ne velja. Šalo na stran. Sicer pa se vsak dober govornik prilagodi publiki. Župniki tako pridigajo povsem različno otrokom in odraslim. Turistični vodič pa tujim turistom govori v njihovem jeziku – v slovenščini pač ne…

In kako to izgleda v Evropskem parlamentu? Prevajalcev je veliko, vendar ne toliko, da bi poskrbeli za vse kombinacije. Prevajalce iz slovenščine v malteščino ali iz finščine v litovščino je težko najti še za »običajno« prevajanje! Zato si pomagajo z vmesnim prevajalcem. Govor čepeja simultani prevajalec prevede v enega od treh delovnih jezikov, nato pa drugih osemnajst prevajalcev ta prevod prestavi v osiemnajst uradnih jezikov. Simultani prevod je zaradi hitrosti ponavadi slabše kakovosti kot prevod na papirju. Prevod prevoda pa je še slabši. Saj ne dvomim v kakovost prevajalcev, vendar bi to tudi v idealnih okoliščinah bilo težko dovolj kakovostno izvesti, kaj šele v simultani obliki. Ali ne dobite asociacije na otroke, ki se igrajo telefon? Od ušesa do ušesa prenašajo sporočilo in se potem smejejo končnemu rezultatu.

Ko bo tako estonski poslanec v slušalkah slišal stavek, ki ga je bil izrekel ČP, bo ta bil že pet stavkov naprej. To pomeni, da mu govor ne bo več tako zanimiv, saj ne bo videl govorčevih kretenj. Tudi melodija in barva glasu se izgubi. Značilni monotoni glas simultanega prevajalca ne posnema stavčne intonacije in ne povzdiguje glasu. Če sem malo zloben, ali pa odkrit, že nekaj minut poslušanja te uspava…

Če bi čepeji hoteli, da jih njihovi poslušalci najbolje razumejo, naj govore angleško. Tako jih bodo novinarji večkrat citirali. Z angleščino bo slovensko sporočilo doseglo več poslušalcev. Z angleščino bo slovensko sporočilo učinkovitejše. Je torej v našem nacionalnem interesu, da čepeji nastopajo v slovenščini?

Žal.