partizanskameja

»Čas ni na naši strani«

Streljaj od portoroške plaže v starejši hiši živi Dušan Puh. Nekdanji partizan, politkomisar in uspešen odvetnik, ki ga je partija trikrat skušala izključiti iz svojih vrst, je jesen svojega življenja posvetil ekologiji in južni meji. Kot partizan v slovenski Istri je od blizu spremljal, kako so postavili mejo na Dragonjo. Danes je prepričan, da bi Slovenija po pravico glede južne meje morala na mednarodno sodišče v Haag.

Dušan Puh (84) je bil kot aktivni oficir upokojen že pri svojih 32. Nato se je zapisal pravu: najprej kot sodnik, nato kot odvetnik. Zadnjič je v tožbo šel leta 1999, ko je spisal odmevno ovadbo zoper pol stotnije italijanskih oficirjev zaradi vojnih zločinov.

Nenaseljena južna obala piranskega zaliva je še danes v večinski lasti Slovencev. Po vojni so zemljo v Istri delili celo zastonj ali pa po smešni ceni dinar za kvadratni meter. Spominja se, kako so se s čolni redno vozili onstran zaliva, kjer so nabirali gobe ali uživali v gozdu. Takrat je bila tam samo ena zapuščena hiša, ki jo je kupil Slovenec. Danes je drugače – obalo na hrvaški strani so pozidali, v morje pa postavili tri školjčišča.Hrvaška s počasnimi koraki stvari obrača v svojo korist, meni Puh. Slovenska država pa se ne zgane: »Samo od sebe se ne reši nič. Nad državo smo skrajno razočarani.«

»Obala pripada morju,« pojasnjuje in navaja več primerov iz povojne zgodovine, ko so slovenske oblasti bile pristojne za morje in kopno onstran sedanje meje. Spominja se, kako je v bližini Kanegre na hrvaški strani zaliva leta 1973 nasedel tanker. Na klic iz Pirana se v Umagu takrat niso odzvali, ker da ni v njihovi pristojnosti. Intervenirati je morala Slovenija, pravi Puh.

Sporazum Drnovšek-Račan je po njegovem mnenju Sloveniji naredil škodo. Naša država »se obnaša skrajno neresno«. Glede incidentov pa pravi, da jih ne organizira Zagreb, ampak hrvaški ribiči. »Čas ne dela za nas, država pa se reševanju problema izogiba. Preprosto ne naredi nič,« je oster nekdanji partizanski politkomisar.

Glede spornega ozemlja na kopnem onstran Dragonje Puh pokaže debelo mapo s katastri iz leta 1983: »To so narisali slovenski in hrvaški geodeti skupaj.« Na karti so zaselki Škudelini, Bužini, Škrile in Mlini na slovenski strani meje.

Ali je sploh kje na svetu meja med državama, kjer je morje v eni, njegova obala pa v drugi državi? Puh odgovarja: »Seveda so. Honkong, denimo.« Sredinska črta velja za deviške pokrajine, Piranski zaliv pa je zgodovinski, saj pripada mestu Piran že 700 let.

Arbitraža je nekaj drugega kot sodišče, opisuje Puh. Za arbitražo je najprej potreben dogovor o predmetu arbitraže, o čemer pa se državi ne bosta uspeli dogovoriti, pojasnjuje. Naklonjen pa je ideji, da bi spor dali v presojo mednarodnemu sodišču v Haagu. Meni, da bi sodba bila za Slovenijo ugodna.

                                                                          TINO MAMIĆ

Partizanska meja

Leta 1944 so se o razmejitvi dogovorili slovenski in hrvaški partizani. Poveljnik s slovenske strani Milan Guček, se v knjigi takole spominja čas, ko je prvič v življenju videl Sečoveljske soline: »Z Andrijo (Babićem, op. avt.) sva se kaj lahko sporazumela. Meja bo tam, kjer se konča ozemlje, ko govorijo ljudje še izrazito slovensko. ... In sva kar začrtala mejo in sproti ocenjevala vasi. Začela sva pri izlivu Dragonje v morje skonca sečoveljskih solin, nato sva šla ves čas po toku te rečice do pod vasi Topolovec, od tod sva zajela pod naše slovensko ozemlje vasi na vzhodu do nad Šterpeta pred Buzetom, od tam pa sva potegnila črto na sever proti pogorju Čičarije in prelazu mala vrata. Podala sva si roke. Sedaj ne bo več nesporazumov, čigavo je kaj. Morda sva tudi opravila delo za bodoče republiške meje. Kdo ve?«

O dogodku, opisanemu v knjigi Počakaj do prihodnje pomladi (Lipa 1959), Dušan Puh, pravi, da so vojaške meje vedno začasne in jih šele v miru uredijo mednarodne pogodbe.                              TAM