bitkazapredel

 Malo pred prelazom Predel ob cesti stoji spomenik z velikim umirajočim levom. Bronasti kip predstavlja poveljnika avstrijske dvestoglave posadke, ki se je v boju z Napoleonovo armado pred natanko 200 leti tam borila do zadnjega moža.

Bitka za trdnjavo Predel, v kateri so umirali branilci Avstrije, ki jo je napadel Napoleon, je dobila ime avstrijske Termopile. Tako kot antični Grki so se namreč tudi vojaki avstrijskega cesarstva obkoljeni borili do zadnjega moža in s tem pomagali, da se je glavnina avstrijske vojske mirno umaknila na varno.

Danes minevata natanko dve stoletji od začetka bitke za trdnjavo Predel. Francoski osvajalci pod poveljstvom cesarja Napoleona Bonaparteja so namreč še tretjič v vojni z Avstrijo prodrli v Slovenijo. Na poti ob Soči navzgor do Koroške (ta se začenja v Kanalski dolini onkraj Predela) sta jim stali na poti utrdbi na Predelu in v Naborjetu (Malborghetto).

Prvo je malce pred današnjim mejnim prehodom postavil inženirski stotnik Johann Hermann. Zaradi pomanjkanja časa so trdnjavo zgradili iz kamenja, hlodov in nabite zemlje. Kladaro, kot se ta vrsta utrdbe strokovno imenuje, je 14. maja 1809 zasedla posadka polka iz hrvaškega Slunja. Že dva dni kasneje jih je napadla večtisočglava italijansko-francoska vojska. 242 mož, med katerimi je bilo največ Hrvatov, se je hrabro branilo, vendar proti tako številnemu sovražniku niso imeli možnosti. Kljub temu so zavrnili vse pozive k predaji. V boju so padli praktično vsi. Smrtno ranjen je bil tudi poveljnik Hermann. Le osem mož naj bi preživelo, ker so obležali v nezavesti pod trupli mrtvih soborcev.

Na francoski strani je padlo okoli dvesto mož. Takole je zapisal francoski general Martin Viognole v poročilu o francoskih bojih pri Naborjetu, Predelu, Razdrtem in Ljubljani: “Vso posadko so pobili z bajoneti, preživelo je le osem mož in častnik. Posadka pred napadom ni pokazala nobenega strahu in se je trdovratno borila. Zavrnila je tudi zadnji poziv k predaji. Utrdbo so zažgali in zasegli osem topov. Po končanem boju je divizija Seras odšla proti Trbižu.”

Poveljnik francosko-italijanske armade princ Eugène Baeauharnais je dan po bitki iz Beljaka pisal svoji soprogi: “Včeraj sem ukazal zasesti utrdbo na Predelu. Nobeden od nasprotnikov se ni rešil, saj niso hoteli sprejeti pogajanj o predaji utrd-be. Našim vojakom ni preostalo drugega, kot da so odprli ogenj in uničili vse v notranjosti. Zagotovo je bil to grozljiv prizor.”

O poteku bitke govori še več dokumentov, ki pa glede števila žrtev niso povsem enaki. Preučeval jih je znani poznavalec zgodovine soške fronte Vasja Klavora (nekdanji kirurg, danes pa podpredsednik Državnega zbora). Zadnji prispevek o podrobnostih bitke je objavil v zborniku Tolminskega muzeja, v katerem se na koncu sprašuje, kje so pokopali kakih 400 žrtev iz bitke, kaj je v kamnitem sarkofagu pod cesto in kdo je shranil kosti pod podobo bronastega leva. Raziskave namreč še potekajo.

Po avstrijskem dokončnem porazu slaba dva meseca po bitki pod Predelom je z oktobrskim podpisom mirovne pogodbe na Dunaju večji del Slovenije (in vsa Primorska) pripadel francoskim Ilirskim provincam. Kljub padcu Napoleona (1814) in vrnitvi Avstrijcev je bila trdnjava ponovno zgrajena šele leta 1851. Sestavljena je iz dveh delov, ki sta med seboj povezana s podzemnim hodnikom, nad katerim danes teče glavna cesta. Vendar nova kamnita utrdba ni nikoli služila svojemu namenu, saj je bila v uporabi le kot vojašnica. Namesto te so namreč postavili utrdbo v Klužah in jo poimenovali po stotniku Hermannu.

Med prvo svetovno vojno so v trdnjavi na Predelu prebivali - golobi. V utrdbo so namreč namestili postajo poštnih golobov. Po italijanski zasedbi po koncu vojne pa je predelska utrdba začela dokončno propadati. Danes vidimo le še slikovite ostanke belih zidov.

TINO MAMIĆ