Hladen veter iz Gorice
Kje so vzroki za zmago desnice na italijanskih lokalnih volitvah v Gorici in Devinu-Nabrežini
Zaradi zmage italijanske desnice bo v Gorici poslej “vel hladen veter do nas in do Slovenije”, je prepričan Jurij Paljk, urednik goriškega Novega Glasa. Pesimističen je tudi Bojan Brezigar, urednik tržaškega Primorskega dnevnika: “Novi župan je že dejal, da se mu zdi prevajanje odveč, ker tako vsi razumejo italijanščino. Kaj ostane manjšini, če ji odvzameš jezik?”
Brezigar (levo) in Paljk
Desnica je na nedeljskih volitvah v Gorici dobila svojega župana že v prvem krogu, ker je bila leva sredina razdvojena in razbita na tri frakcije, pojasnjuje Jurij Paljk, odgovorni urednik tednika Novi Glas. “Resnici na ljubo pa je treba tudi povedati, da je Gorica desničarsko usmerjena in je zato bil pravi mali čudež, ko smo pred petimi leti za 26 glasov zmagali in postavili Vittorija Brancatija za župana. Takrat desnica ni imela tako preverjenega in trdega kandidata,” meni Paljk.
Odgovorni urednik Primorskega dnevnika Bojan Brezigar opozarja, da so Brancatija “začeli rušiti že pred leti prav njegovi najbližji politični sopotniki, to je goriški predstavniki stranke Marjetice”. Ob delitvi na več taborov so bili številni levosredinski volivci demotivirani in niso šli na volišče, pojasnjuje.
Ne deželne ne rimske oblasti Brancatija, ki je glede odnosov s Slovenijo in slovensko manjšino stopil po novi poti, niso podprle v zadostni meri, ampak so ga ponekod celo ovirale, pojasnjuje Brezigar: “Goriški meščanski desnici to približevanje Slovencem ni bilo pogodu. Rekla ni nič, ker sedaj to ne prinaša glasov, tako da tudi v volilni kampanji o tem ni bilo govora, nerazpoloženje v delu italijanskega prebivalstva pa je bilo občutiti.”
Neenotna manjšina
Urednik tržaškega dnevnika je kritičen do slovenskih politikov: “Če bi se predstavniki Slovenske skupnosti in levice ne prepirali in celo obrekovali, ampak bi skupaj prepričevali ljudi, naj gredo na volišče, bi se danes verjetno pripravljali na drugi krog volitev.” Glede sodelovanja med krovnima organizacijama obeh svetovnonazorskih taborov manjšine Paljk nima pohvalnih besed: “Vdiranje politike v civilno družbo še veča razpoke in razhajanja med nami. Veliko več bi se dalo narediti, če bi več in bolje sodelovali, seveda tako, da bi drug drugemu pustili dostojanstvo, pravico do različnosti in se ne bi šli ta večni in pogubni kdo bo koga požrl.”
Brezigar je na isto vprašanje o sodelovanju obeh organizacij odgovoril, da v luči volitev ni opazil nikakršnega sodelovanja, kar po njegovem ni dobro.
V Gorici je za komuniste kandidiral duhovnik Andrea Bellavita, nekdanji tesni nadškofov sodelavec, ki je po Paljkovih besedah “temeljito jemal prostor skrajni levici s tem, da se je zavzemal za najbolj revne, za prišleke in na rob odrinjene”. Odhod “odličnega duhovnika med politike je izguba,” pravi Paljk: “Izjemnih duhovnikov je malo, občinski svetnikov pa veliko.”
Gorica umira
Paljk je pesimističen: “Nikjer nas več ne bo, saj nas bo občinska uprava desničarjev načrtno in vedno znova prezirala, o izvajanju zaščitnega zakona lahko samo še sanjamo, v središču mesta nam ga desničarji ne bodo nikdar dali. In še več kitajskih trgovin bomo imeli, ker Gorica umira.”
Na vprašanje, ali se ne bodo ohranili dobri stiki med Goricama, pa Paljk postavi protivprašanji: “Ste v Sloveniji zares tako prepričani v EU, da verjamete v popoln padec meje ob vstopu v schengen? Mislite, da se bo Erjavčeva odprla in da tam ne bo več policijskega nadzora, če bodo v mestu vladali desničarji?”
Brezigar opozarja, da je novi župan Ettore Romoli že je napovedal, da se bo ukvarjal s 'konkretnimi' vprašanji: “To pa so voda, odplake, smrad, in podobno. Skratka, teme, ki ločujejo.”
Manjšina v desno
Drugi poraz za manjšino in levo sredino se je zgodil v občini Devin-Nabrežina.
Brezigar pravi, da je župan Giorgio Ret že je v prejšnjem mandatu kar dobro vodil občino, leva sredina pa ni imela dovolj uglednega kandidata. In zakaj so župana volili tudi Slovenci? “Slovenska manjšina se mora zavedati, da živi v dinamičnem svetu, v katerem pripadnost slovenstvu ni več absolutno merilo. To nam lahko ni všeč, ampak zgrešeno bi bilo, če bi hlinili stanje, ki ne odraža dejstev.”
Brezigar, ki je bil pred leti zadnji slovenski župan v nabrežinsko-devinski občini, se spominja, da je bilo v njegovem času sožitje med Slovenci in italijansko večino še težje graditi, ker je leva opozicija tako politiko zavirala. “Med drugim sem se moral ukvarjati tudi z incidentom, v katerem je jugoslovanski patrolni čoln ubil gradeškega ribiča,” doda Brezigar.
Volivci so imeli vtis, da bi v primeru zmage slovensko govorečega Massima Veroneseja slovenski vpliv v občini prevladal nad italijanskim, razmišlja Bojan Brezigar: “Šlo je za vtis, ki verjetno ni odražal resničnega stanja, ampak vsi vemo, kako zelo pomemben je marketing v sodobni družbi. In ker je bil vtis tak, in ker so Italijani v večini, so volili za Reta.” TINO MAMIĆ
Tino Mamić
Nekatere stvari bodo ostale, meni Brezigar: “Nikomur ne bo padlo na misel, da bi na trgu pred svetogorsko železniško postajo zopet postavljal zid. V petih letih so stekle tudi številne čezmejne pobude, ki jih ne bo mogoče kar tako zaustaviti. Za vse drugo pa se bo treba znova boriti.”
Ko v istem dnevu od dveh poznavalcev zamejske politike slišiš toliko pesimističnih pogledov glede prihodnosti, te potre. Posebej zaradi zadnjih petih let, ko je med Goricama nepričakovano zaživelo plodno sodelovanje.
Nacionalizem se hitro širi in strpnost potrebuje veliko več časa, da premaga sovraštvo. V Gorici italijanski nacionalizem gori že poldrugo stoletje, zato si ne smemo delati utvar o spravi v nekaj letih.
Ne glede na napovedi, da bo Erjavčeva tudi po nastopu schengena ostala zaprta, pa sem osebno prepričan, da čas dela za nas. EU je pomirila Nemce in Francoze ter Angleže in Irce, zato lahko upamo tudi za odnose med Slovenci in Italijani.
Bolj me skrbi za manjšino, ki se ukvarja z vrsto problemov. Poleg italijanske politike, s katere se mora boriti za vsako najmanjšo pravico, jo pesti tudi neenotnost. Čeprav sta si krovni organizaciji danes veliko bliže kot pred leti in desetletji, pa se velikokrat ne uspeta dogovoriti o bistvenih stvareh. Posebej se to vidi vsakič znova na volitvah.
Razlike med organizacijama vsekakor niso krive za volilni poraz. V Gorici bi tudi ob popolni enotnosti prišli največ do drugega kroga. Gotovo pa je, da bi za manjšino in politični rezultat bilo bolje, če bi bilo sodelovanja več.
Zamejci v razdeljenosti na dva tabora niso nič posebnega. Tudi izseljenci imajo na eni strani katoliška, na drugi strani pa levo opredeljena društva, organizacije in pevske zbore. V Sloveniji pa še vedno najdemo veliko ljudi, ki kljub lepim besedam v srcih nosijo kulturni boj.
Kljub temu bi si upal upati, da bo - spet zaradi schengena - čez nekaj let drugače. Primorci na obeh straneh meje se bodo lahko bolj povezali, počasi bodo pognala korenine nova poznanstva in primorski prostor bo spet zadihal skupaj z obema polovicama pljuč.
Do takrat bo minilo še nekaj let, v katerih se bo treba ukvarjati tudi s konkretnimi problemi.
Za manjšince je trenutno največje vprašanje, ali so slovenski glasovi za italijansko desnico slučajni ali napovedujejo večje premike v njihovi identiteti. Koliko Slovencev se že ima za slovensko govoreče Italijane?
Iz Gorice bo poslej proti Vipavski dolini vel hladen veter, napoveduje naš sogovornik. Temu se ne moremo upreti.
Veliko pa bomo storili, če se bomo trudili, da ne bi tudi z naše strani začela pihati burja. Nekateri si jo namreč želijo.
Primorske novice, 1. junij 2007