fojbe

Razen včerajšnjega osebnega pisma Janeza Drnovška italijanskemu predsedniku Giorgiu Napolitanu, katerega vsebina zaenkrat ni znana, ni bilo iz Ljubljane nobenega odmeva na italijanske in hrvaške izjave o fojbah. Pač pa je tržaški župan Roberto Dipiazza povabil predsednika Giorgia Napolitana v Trst, da bi obiskal Rižarno in bazovsko fojbo. Primorskemu dnevniku je na vprašanje, če bi veljalo dodati še spomenik žrtvam v Bazovici, odgovoril “seveda, a o tem odloča Kvirinal”.

Pravi naslov za številna vprašanja, ki se bralcu porajajo ob omenjanju povojnih pobojev, so zgodovinarji. Za pogovor smo zato prosili mladega Tržačana dr. Gorazda Bajca (35) predavatelja na koprski humanistiki.

Za premik italijanske vzhodne (rapalske) meje po drugi svetovni vojni je po njegovih besedah kriva edinole Italija, saj je prostovoljno stopila v vojno. Pariška mirovna konferenca je posledica vojne, ki jo je začela Italija, in to mora biti izhodišče pri razmišljanju o dnevu spomina. V Italiji se ob dnevu spomina ne spominjajo fašizma in druge svetovne vojne, ampak le povojnih dogodkov: “Vse skupaj je postavljeno v zgrešeno luč,” pravi Bajc in opozarja, da je tudi Nemčija bila poraženka v vojni, a je svoje begunce, bilo jih je med 12 in 14 milijonov, sprejela kot del posledic vojne.

Prvi begunci so bili Slovenci in Hrvatje

Italijanske številke so pretirane - povojnih beguncev in optantov ni bilo 350, ampak 200 tisoč. In koliko je bilo slovenskih beguncev iz okupirane Slovenije in Hrvaške v času med obema vojnama? “100.000 ljudi je zapustilo domove in odšlo bodisi v Jugoslavijo bodisi v tretje države,” pravi Bajc.

Začetek zgodbe pa sega v leto 1918, ko razpade Avstroogrska in postane meja na našem območju prvič aktualna. Italija zasede Primorsko in s fašizmom začne nasilno italijanizacijo.

Bajc opozarja, da italijanski zgodovinarji pretiravajo tudi pri ocenah glede smrtnih žrtev v kraških jamah. Nekateri nekritično govorijo celo o 20.000 pobitih.

V prvem valu fojb po kapitulaciji Italije septembra 1943 so partizani pobili med 500 in 600 ljudi. V Sloveniji je bilo od tega usmrčenih 26 žrtev, nadaljuje Bajc in poziva: “Naj tisti, ki govorijo o teh ogromnih številkah, te tudi dokažejo!”

Komunistična tajna policija Ozna, predhodnica Udbe, je ob koncu vojne pripravila seznam 20.000 svojih sovražnikov, ki bi komunistom po vojni lahko preprečili prevzem oblasti. Večina je bila Slovencev. Skoraj vse partizanske aretacije so bile med 2. in 10. majem 1945 na Tržaškem in Goriškem. Večina aretiranih je bila izpuščena, marsikdo med njimi po nekajmesečnem bivanju v ujetniških taboriščih.

“Več različnih zgodovinarjev je prišlo do številke, ki se giblje med 2000 in največ 2200 žrtev na vsem območju Furlanije-Julijske krajine in Istre,” pojasnjuje Gorazd Bajc.

Ali je sploh pomembno, koliko jih je umrlo, saj gre za organizirane množične poboje? Bajc odgovarja: “Seveda ni nobenega opravičila za uboj. Kot zgodovinarji pa moramo raziskati, koliko je bilo žrtev. Velika razlika je, če govoriš o 20.000 ali 2000 žrtvah. To ni opravičevanje, to je delo zgodovinarja. Zgodovinar mora raziskati, razumeti zakaj in dogajanje postaviti v zgodovinski okvir.”

Žrtve fojb so zajeli ob koncu vojne kot sovražno vojsko, pojasnjuje Bajc: “Skoraj nobena vojska z ujetimi vojaki pa ne ravna lepo. Vprašati pa se moramo tudi, zakaj so morili,” pravi Bajc, saj gre za daljšo zgodbo in posledico številnih dogodkov. “Imamo poročila Ozne, v katerih se njeni agenti pritožujejo, da nekaterih fašističnih zločincev niso zajeli,” še pove.

Mesić je vsaj reagiral

In kako komentira izjave italijanskega predsednika? “Gre za izjave predsednika države, ne pa nekega obrobnega politika. Ne eden ne drugi ne moreta kar preklicati izjav. Mesić je reagiral ostro, a je vsaj reagiral. Slovenija ni reagirala.”

Kot zamejski Slovenec dobro pozna italijansko politiko in njen burni odziv komentira: “Zdi se mi, da je v ozadju nekaj drugega: vstop Hrvaške v EU. O tem so se italijanski časopisi že razpisali. To je pritisk na Hrvaško.”

Kaj pa meni Bajc o svojem županu? “Tržaški župan Roberto Dipiazza bi moral najprej obrniti vrstni red predsednikovega obiska - najprej Bazovica, potem Rižarna in nato Bazovska fojba,” ustreli kot iz topa. “Edino prav pa bi bilo, da bi se italijanski predsednik najprej poklonil na enem od nekdanjih italijanskih morišč v Sloveniji ali na Hrvaškem, recimo v ljubljanski Gramozni jami in na Rabu,” sklene pogovor.

TINO MAMIĆ