Jakob Ukmar v letih 1945-1954
V času ranjke Avstroogrske je bil zaprt, ker naj bi bil panslavist, pod italijanskim fašizmom pa, ker naj bi bil slovenski nacionalist. Po vojni so ga komunisti pretepli skoraj do smrti in ga nato zaprli, ker naj bi bil fašist. Ko se je vrnil v Trst, je od škofa Santina doživel razrešitev vseh škofijskih služb pod obtožbami, da je komunist.
Danes je v postopku, da postane – svetnik.
in njegova vloga v škofiji v letih 1945-1954
seminar pri predmetu Zgodovina Cerkve na Slovenskem v 20. stoletju
prof. dr. Metod Benedik
Teološka fakulteta/Univerza v Ljubljani
pripravil
Tino Mamić
študent podiplomskega študija zgodovine
Fakulteta za humanistiko/Univerza na Primorskem
maj 2007
Duhovnik, filozof, teolog in poliglot Jakob Ukmar se je rodil na Opčinah leta 1878. Po nemški gimnaziji v Trstu je vstopil v goriško bogoslovje, kjer se se v tistem času izobrazili številni primorski intelektualci. Doktoriral je na Dunaju leta 1917. Poleg znanja številnih evropskih in orientalskih jezikov je znal brati celo klinopis.
Pet let po duhovniškem posvečenju ga je škof poslal v Ricmanje, kjer so prebivalci želeli ponovno obuditi glagoljaško bogoslužje. Škofija na zahteve ni odgovorila, zato so se Ricmanjci razglasili za grkokatolike, česar pa Vatikan ni priznal. Ricmanjci se niso dali in so postali sami svoji. Župnik je pobegnil, poroke in pogrebe je opravljal kar župan. Ukmar je spal vsako noč v drugi sobi, ker so ponoči metali kamne in razbili 32 šip v župnišču. Ob koncu Ukmarjevega službovanja so se razmere toliko umirile, da je med farani in škofijo prišlo do sprave.
V Trstu je leta 1910 postal predstojnik dijaškega semenišča, v katerem so bili večinoma Slovenci in Hrvati (italijanski duhovniški kandidati so imeli svoj konvikt v Kopru). V imenu jezikovne enakopravnosti je rektor uporabljal tudi nemščino. To je bilo preveč za italijanske nacionaliste na škofiji, ki so dosegli, da so po treh letih konvikt razpustili. Podobno stališče je imel po koncu vojne, ko je kot rektor tržaškega bogoslovja ob policijskih racijah od gojencev zahteval učenja slovenščine, hrvaščine in italijanščine. Nacionalizem je jemal kot zlo, zato ni podpisal zahteve slovenskih duhovnikov za ustanovitev slovanske škofije.
Ukmar se je aktivno vključil v delo Zbora svečenikov sv. Pavla. Leta 1931 je zelo odmeval njegov govor med šmarnicami, ko je italijanskim vernikom v Škednju argumentirano dokazoval, da je fašizem v nasprotju s krščanstvom. Govor Krščansko sožitje med narodi je v prepisanih kopijah krožil okoli več let. Leta 1938 goriški škof v semenišču našel 20 izvodov pridige in jih nemudoma uničil.
Po vojni se je Ukmar znašel med dvema ognjema: na eni strani italijanski nacionalizem, na drugi jugoslovanski komunizem. Tržaško-koprski škof Antonio Santin je avgusta 1947 v Istro, ki je že pripadla Jugoslaviji (izven meja cone B STO), poslal birmovat Ukmarja. V Lanišću je nahujskana množica vdrla v župnišče in napadla tri duhovnike. Župnik Štefan Cek se je skril, mladi hrvaški duhovnik Miro Bulešić pa je obležal mrtev. Ukmarja so pretepli in ga - misleč, da je mrtev - pustili nezavestnega v mlaki krvi. Čez nekaj ur je rdeči križ nezavestnega monsignorja odpeljal v bolnišnico, kjer se je dan kasneje zbudil iz kome. Na montiranem procesu so ga komunistične oblasti obsodile na mesec dni zapora. Po vrnitvi v Trst pa ga je Santin razrešil vseh zadolžitev na škofiji.
Pred drugim vatikanskim koncilom se je zavzel za večjo prisotnost Neitalijanov v rimski kuriji, večjo univerzalnost Cerkve in več drugih reform. Predloge je poslal več kardinalom. Koncil je nekaj idej uresničil. Njegovi predlogi glede pravic manjšin so zelo verjetno vplivali tudi na okrožnico papeža Janeza XXII. Pacem in terris. Pripravil je več spomenic, ki so zahtevale pravičnost v Cerkvi glede narodnih manjšin. V Vatikan so bile poslane leta 1928, 1931, 1938, 1945 in 1946.
Ukmar je umrl pri 93-ih letih. Leta 2000 je nastala pobuda za beatifikacijo, postopek je v teku.
Msgr. dr. Jakob Ukmar je maja 1945 doživel, kar je napovedoval – prihod rdečih zastav. Tržaško je po koncu vojne doživelo polarizacijo. Na eni strani je bil prokomunistični tabor, na drugi profašistični. Katoliški Slovenci so se znašli na sredini in v precepu med tržaško cerkveno oblastjo, ki jim ni bila naklonjena, in jugoslovansko domovino, ki je postajala vernikom vse bolj sovražna.
Julija je sestavil spomenico Memorandum in jo poslal vsem kardinalm in vplivnejšim škofom. Tokrat je državnemu tajništvu ni poslal, ker na prejšnje spomenice ni dobil niti odgovora. Memorandum je predelana spomenica iz leta 1938, dopolnjena z izkušnjami druge svetovne vojne, ko je bilo sodelovanje cerkvenega vodstva s fašistično oblastjo še intenzivneje kot prej. Celo nacističen režim po kapitualiciji Italije je bil jezikovno strpnejši do Slovencev, ugotavlja Ukmar. Napake izvirajo zaradi dvojega, meni: Cerkev je odvisna od politike (celo v nauku) in nacionalizem, ki ločuje edinost Cerkve. Rimska kurija in vatikanska diplomacija sta se italijanizirali in ne varujeta preganjanih manjšin, Vatikan pa nikdar ni posredoval zaradi krutih zločinov nad slovenskim in hrvaškim narodom, diktatorja Mussolinija pa je papež imenoval za človeka božje previdnosti, še poudarja memorandum.
Memorandum postavlja osem zahtev, med katerimi so: upoštevanje pravice do uporabe materinega jezika, proporcionalno imenovanje Neitalijanov v rimsko kurijo, cerkvena svoboda od oblasti, v večnacionalnih škofijah je znanje jezikov regij nujno za vse nove duhovnike, Vatikan mora ostro nastopiti zoper duhovnike, ki delajo proti miru med narodi, sklic ekumenskega koncila.
O Velikem šmarnu 1945 je obudil slovensko bogoslužje v Trstu. Med slovensko pridigo v veliki neoklasicistični cerkvi sv. Antona v središču mesta je poudaril: »Slavljen Bog, ki nam je po dolgih letih raznih preizkušenj omogočil doživeta ta sveti dan, ko se je v tem božjem hramu ponovno oglasilo naše cerkveno petje in se oznanja božja beseda v našem jeziku.«
Zbor svečenikov sv. Pavla, katerega delo je med vojno zamrlo, po vojni ni več zaživel. Del duhovnikov na čelu z Virgilom Ščekom je hotel Zbor obnoviti, del tržaških duhovnikov pa je menil, da bi ga bilo potrebno zaradi novih razmer spremeniti. Šlo je predvsem za odnos do škofa Santina, ki ni sprejemal kritik slovenskega in hrvaškega klera glede narodnih pravic. Šček je zato v spomenici 1. septembra povsem podprl politiko Osvobodilne fronte in napadel Santinovo politiko.
Deset dni kasneje je Šček v Trstu zbral nekaj duhovnikov, da bi se obnovil Zbor. Ukmar je na njem nastopil z govorom, v katerem je argumentirano nastopil proti obnovi, ker gre mimo cerkvene hierarhije. Sestanek je bil kmalu zaključen in mesec dni kasneje je bilo napovedan drugi. Dan pred tem, 15. oktobra 1945 je Santin duhovnikom poslal pismo, v katerem je sestanek prepovedal. Ukmar je Santinu to sicer odsvetoval, a brez uspeha. Vodstvo Zbora je nato 7. novembra razočarano kolektivno odstopilo.
V novih razmerah, ko je med tržaške Slovence vse bolj prodiral ideološko obarvan slovenski tisk, je Ukmar Santinu jeseni 1945 predlagal izdajanje verskega mesečnika Božji vrelci. Leto kasneje je izšlo pet številk (urednik je bil Metod Turnšek), nato pa je bil list ukinjen zaradi pomanjkanja denarja.
Santin, ki ni doumel razsežnosti problema odpora slovenskega klera, se je poleti 1946 na slovenske vernike obrnil s pismom. Vsi duhovniki so branje pisma v cerkvah zavrnili in ga nato vendarle prebrali, ko je škof to nedložljivo ukazal. Le monsinjor Ukmar tega ni storil. V pismu škofu je pojasnil, da je vsebina neprimerna zaradi marčnega uboja dveh slovenskih demonstrantov s strani policije in bi to škofu škodilo. »Vsak duhovnik si lahko nekaj dovoli pred svojim škofom in vsak škof nekaj pred papežem,ne da bi ga zato obsodili nepokorščine,« je bil suveren Ukmar.
Jeseni je škofu v imenu slovenskih in hrvaških duhovnikov poslal spomenico Gravamina z ducat točkami. Santinu očitajo naslednja dejanja: krivično obravnavanje slovenskih duhovnikov; rehabilitacija in nagrada bogoslovcev, ki so se uprli škofu Fogarju; aktivno podpiranje fašistične politike; popolna prevlada italijanščine tudi nad latinščino v kuriji; nasprotovanje slovenščini in slovenskim duhovnikom v Trstu in Kopru.
Ukmar je leta 1946 mednarodni komisiji za razmejitev poslal spomenico Desiderata, ki jo je že leta 1938 in 1945 poslal vsem kardinalom in nekaterim škofom. Med drugim je poudaril, da škofje škofij, ki ležijo na spornem ozemlju, nimajo pravice v imenu duhovščine dajati izjav, posebej tudi zato, ker so politično vezani na fašistični režim. Sicer pa se je zavzel za spoštovanje manjšin in njihovih jezikov ter proporcionalno zastopanost narodov v vodstvih škofij. Več podatkov o tem, zakaj sta tako Santin kot Sveti sedež ostajala gluha za te zahteve, bo znano šele, ko bodo odprti vatikanski arhivi.
V začetku maja je na njegovo pobudo izšla prva številka verskega tednika Tednik (urednik je bil Andrej Gabrovšek), ki je zdržal 16 mesecev. Ukmar je zahteval strogo verski značaj lista in izogibanje poltičnim temam. Verske članke je napisla večinoma sam.
Maja 1947 je Vatikan Ukmarja imenoval za apostolskega administratorja delov tržaško-koprske škofije, ki so februarja na pariški mirovni konferenci pripadli Jugoslaviji. Ker je to ozemlje formalno pripadlo Jugoslaviji šele 15. septembra istega leta, je imenovanje ostalo v tajnosti. Predlog za imenovanje sta dala tržaško-koprski škof Santin in goriški škof Margotti. Zaradi dogodkov v Lanišću Ukmar službe nikoli ni nastopil, ampak je bil na to mesto imenovan solkanski župnik dr. Franc Močnik, ki je hkrati bil tudi apostolski administrator za dele goriške nadškofije škofije v Jugoslaviji. Po njegovem izgonu iz države novembra ga je nasledil poreški škof Dragutin Nežić, leta 1951 pa ljubljanski škof dr. Anton Vovk (do 1955).
Santin se je za koprski praznik sv. Nazarija odločil, da bo birmal otroke. 19. junija 1947 ga je množica pred cerkvijo napadla in mu onemogočila birmo. Škof se je poslej še bolj bal prestopiti mejo med conama STO.
Birma v Lanišću ima zelo vidno in pomembno mesto v povojni zgodovini tržaško-koprske škofije ter v razvoju odnosov med katoliško Cerkvijo in komunistično Jugoslavijo.
Ukmarja je Sveti sedež namesto škofa Santina poslal birmovat v 34 slovenskih in hrvaških župnijah Istre, ki so bile pod jugoslovansko upravo. Do incidenta je birmal točno 3830 otrok.
Birma se je začela 17. avgusta, že dva dni kasneje so se začeli vrstiti neredi in nasilja ob ravnodušnosti sil javnega reda. Vrhunec je bil v Lanišću 24. avgusta, ko je skupina nasilnežev vdrla v župnišče in tam ubila hrvaškega duhovnika Mira Bulešića in težko ranila Jakoba Ukmarja. Župnik Štefan Cek se je skril in se tako rešil pred najhujšim.
Nezavestnega Ukmarja je tržaški rdeči križ odpeljal v Pazin in nato v bolnišnico na Reko, ker policija ni dovolila vožnje proti Trstu. Zdravnik je ocenil, da ranjeni monsinjor ne bo preživel.
Ukmar kljub temu okreva in 5. septembra ga prestavijo v zapor.
Na procesu, ki je potekal v Pazinu od 29. septembra do 2. oktobra 1947, je bila najstrožja kazen (šest let zapora s prisilnim delom) dosojena župniku Štefanu Ceku; obsojeni so bili tudi župnikovi redarji in birmovalec Ukmar (na en mesec zapora), nasilni napadalci in morilci pa na kratke zaporne kazni.
Sodni postopek v Pazinu je bil klasičen primer političnega montiranega procesa. Akti s procesa so izginili neznano kam, tako da lahko o njegovem poteku sklepamo le iz izjav časnikarjev in nekaterih prič. Komunistični časniki so lagali, da je Ukmar za dogodke okrivil škofa, ki naj bi se ga tako skušal znebiti. Kljub Ukmarjevim protestom na zapisnik, je ta ostal nespremenjen.
Razsodba pazinskega sodišča je bila le povzetek interpretacije dogodka s strani jugoslovanskih komunističnih oblasti. Po mnenju le-teh so nesrečo zakrivili sami duhovniki: Cek, ker naj bi bil nekdanjim partizanskim borcem prepovedal prevzeti vlogo botrov, Bulešić pa, ker naj bi bil isto prepovedal prostovoljcem udarnih brigad. Krivi pa naj bi bili tudi vaščani, ki naj bi bili napadli "državljane, ko so le-ti zahtevali pojasnila". Na podlagi arhivskega in spominskega gradiva je mogoče to interpretacijo v celoti ovreči. Predsednik sodnega senata Ivan Motika je leta 1993 priznal, da je sojenje teklo po »vnaprej pripravljenem načrtu«. Obsodbo so spisali udbovci v Zagrebu, je še pojasnil Motika: »Če bi se uprl, ne bi ničesar dosegel, ker se je odločalo z večino glasov, lahko pa bi še sam izgubil glavo.«
Bulešić in Cek sta bila med istrskimi duhovniki največja nasprotnika komunizma, kar je bilo verjetno v ozadju napada. Čeprav sta bila oba narodnostno odločno na strani Jugoslavije.
Poskusi oblasti, da bi krivdo prevalila na ramena duhovnikov, niso prepričali svetovne javnosti. Članki v svetovnih časopisih in poročila zahodnih opazovalcev so povzročili ogorčenje, kar je komunistični jugoslovanski oblasti prineslo veliko škodo in ji omajalo ugled. Lanišća in Pazina se ne da razložiti z geostrateškimi ali drugimi realnimi političnimi interesi, ampak samo z ideološkimi razlogi. Krvava birma ni bila osamljen incident, ampak del širše strategije, ki se je v takšni ali drugačni obliki udejanjala po vsej Jugoslaviji. Ker je bila meja določena (razen ozemlja STO), Jugoslavija ni potrebovala več podpore duhovnikov in je zato zaostrila pritisk na Cerkev.
Dogodki v Lanišću imajo danes za krščansko skupnost v teh krajih tudi svoj verski pomen. V luči nauka cerkvenih očetov, po katerem je "kri mučencev seme novih kristjanov" (Tertulijan), zavzemajo tako Bulešić, Ukmar in Cek pomembno mesto v zgodovini koprske škofije.
Santin je Ukmarja še pred izpustitvijo z dvoumno izjavo postavil v čudno luč in zahteval, da pazinske izjave prekliče. Škofijski tednik Vita nuova pa je Ceka in Ukmarja moralno diskvalificiral.
Vrnitev v Trst je za Ukmarja bila zelo boleča. Oktobra ga je domov pripeljal rešilec tržaškega rdečega križa. Na škofiji za vrnitev niso pokazali nobenega zanimanja. Že dan kasneje pa so po škofovem ukazu pri mašah morali brati njegovo pismo, v katerem vse obtožbe s procesa obsodi kot laži. Glede vsebine se škof ni posvetoval ne z Ukmarjem ne s katerimkoli slovenskim duhovnikom.
Dan po vrnitvi je tržaški denvnik objavil izjavo škfije, da so Ukmarjeve izjave s procesa, o katerih so pisali časopisi, neresnične ali sad zmedenih možganov.
Ukmar se ni hotel javno opravičiti, ker ga je škof žaljivo obsodil, še preden ga je zaslišal. Zato je samo v tiskovnem sporčilu demantiral poročanje časnikov in priznal avtentičnost le lastnoročno podpisanemu zapisniku.
Santin ga je zato razrešil z vseh zadolžitev na škofiji. Ostal je le še sodnik na deželnem cerkvenem sodišču v Benetkah. Sedemdesetletni Ukmar se je na prižnico vrnil dober mesec dni kasneje.
Ukmar o tem ni hotel govoriti. Razlogi, ki jih je navedel in poslal v Vatikan so: duhovnik ne sme komentirati stvari, ki jo je škof javno opredelil za laž; mnenje človeka, ki so ga vsaj posredno označili za lažnivca ali blaznega, velja malo ali nič; raje izgubi ugled, kot da bi prizadel dobro ime svojega škofa. A Vatikan se ni odzval.
Nov zaplet s Santinom je nastal po smrti Ščeka, ki se ji Tednik ni mogel izogniti. Julija je bil objavljen nekrolog, ki je poudaril Ščekove zasluge za slovenstvo in Cerkev. Santin je nemudoma zahteval, da uredništvo objavi obsodbo Ščekovih zmot in obsodi njegovo nasprotovanje politiki škofije. Urednik Gabrovšek je škofu odgovoril, da je bil članek preudaren in tudi kritičen do pokojnika. Če škof meni, da bi bilo temu potrebno še kaj dodati, pa se bo to objavilo. Santin mu je poslal besedilo, ker pa ga urednik ni hotel podpisati z uredništvom ampak s imenom škofa, je prepovedal izhajanje. Tržaški Slovenci so ostali brez svojega verskega časopisa. Novi goriški verski tednik Katoliški glas (danes Novi Glas) praznine ni mogel zapolniti.
Leta 1951 je Ukmar poslal v Vatikan poročilo o Lanišću skupaj s spomenico, ki jo je zasnoval Carlo Musizza. V njej s konkretnimi številkami iz matičnih knjig opiše stanje v več delno ali povsem slovenskih župnijah, kjer je bogoslužni jezik še vedno samo italijanski. Pojasnjuje tudi, da so ti kraji že več let brez vizitacij in birme, saj škof Santin ostaja v coni A. Sledijo očitki (spomenica Gravamina), ki so jih slovenski duhovniki leto po vojni poslali Santinu zaradi njegovega zatiranja slovenščine in Slovencev.
Ukmar se je zazvemal, da bi STO ostalo samostojno in da se ne bi razdelilo med dve državi. Kljub diametralnemu mnenju svojega škofa. Za to je pisal goriškemu škofu in podprl skupen nastop prokomunističnega in demokratičnega slovenskega tabora proti priključitvi STO Italiji. Slovenci so lahko dobri kristjani tudi če nasprotujejo mnenju demokrščanske poltične stranke glede tržaškega vprašanja, je poudaril monsinjor. Isto je zagovarjal tudi na zaupnem srečanju z delegacijo socialistične internacionale, ki je obiskala Trst. Na prošnjo Engelberta Besednjaka je leta 1950 tajno odpotoval na Dunaj in pri kardinalu Innitzerju posredoval, da se je zagovornik neodvisnega STO Mario Stocca lahko srečal s kardinalom, avstrijskim kanclerjem Figlom in avstrijskim zunanjim ministrom Gruberjem.
Kot cerkveni sodnik se je seznanil z novoimenovanim beneških patriarhom Roncallijem, ki je kasneje postal papež Janez XVIII. Poznanstvo mu je verjetno pomagalo pri kasnejših posredovanjih v Vatikanu.
Ukmarjev simpozij v Rimu, več avtorjev, MD, Celje 2006
Jakob Ukmar – apostol sožitja, Alojz Rebula, Mladika, Trst 2000
Birma v Lanišću leta 1947, Tomaž Simčič, v: Acta Histriae 2, ZRS, Koper 2001
Resnica boli, vendar odrešuje, Tino Mamić, v: Primorske novice, 30.09.2005, Koper
(c) Tino Mamić,
Koper 2007