večnipredsednik

Novinarji so skorajda plebiscitarno izvolili svojega novega predsednika. Na glasovanju je dobil 886 glasov od 919. Če se kdo sprašuje, v kateri dvorani v Sloveniji se je zbralo 919 novinarjev, bo ostal brez odgovora. Velika večina volilcev skupščini namreč sploh ni prisostvovala. V njihovem imenu so avtomatično glasovali delegati iz njihovih regij. Še pomnite, tovariši?

Volilno skupščino Društva novinarjev Slovenije (DNS) lahko primerjamo z delegatskimi sistemi totalitarnih držav. Kongres, na katerem delegati glasujejo v imenu vseh, pa čeprav ne vedo, kako bi ti sicer glasovali. Volitve vodstva DNS pa bi morale biti izraz demokracije. V demokratičnem volilnem sistemu glasujejo samo prisotni, glasovi odsotnih pa ne štejejo. Velika odsotnost pa lahko ponekod celo povzroči razveljavitev volitev, če je določena minimalna udeležba (kvorum). Pri DNS so naredili salto mortale: ne le, da glasovi odsotnih ne štejejo, ampak celo obratno - z njihovimi glasovi upravljajo drugi. Če ne grem na volitve, zame glasuje moj sosed.

Enako glasujejo tudi novinarski kolektivi medijskih hiš, ko izrekajo mnenje o odgovornih urednikih. Z enim samim napisanim stavkom in podpisom namreč novinar svojega kolega pooblasti, da v njegovem imenu odloča o čemerkoli. Za razliko od DNS novinarski aktivi zahtevajo vsaj formalna potrdila za glasovanje.

Čeprav se je pluralnost slovenskih medijev v zadnjih dveh desetletjih izrazito povečala, pa ima človek občutek, da se za nekatere novinarje leta 1990 ni zgodilo nič. Kronski dokaz je (ne)demokratičnost organizacije novinarskega ceha.

Tečaj zgodovine

In kaj o svoji zgodovini pravijo na DNS? Da se je časnikarsko društvo ustanovilo prvič leta 1905 in drugič 1944. Sedanji statut društva v dopolnjeni obliki izvira »še iz časov, ko je veljalo prepričanje, da se je v naši družbi vse začelo z NOB in osvoboditvijo«, piše na spletnih straneh društva. A v isti sapi nadaljuje: »S to pripombo nikakor ne izničujemo dejanja naših predhodnikov, ki so se v vojni vihri postavili na pravo (zavezniško) stran. Nanje in na ustanovni zbor nas spominja velika fotografija na eni od sten v društvenih prostorih na Wolfovi 8. Ta dokument časa kljub vsem družbenim spremembam ni preveč obledel in nikomur ne pride na misel, da bi fotografijo snel. Karkoli si mislimo o načinu, kako so naši vrli kolegi 'služili ljudstvu' in kako so se morali uklanjati partiji in pri tem marsikaj zamolčati, vsekakor ostaja njihova podoba bolj svetla, kot nam jo ponuja listanje po uradnih glasilih v takratni Ljubljanski pokrajini.«

Sedanji študenti novinarstva, ki se se rodili prepozno, da bi se še spominjali komunizma, bodo začudeno pogledali, če bodo naleteli na spletni »tečaj zgodovine novinarstva«, saj ne bodo razumeli, zakaj se to sploh pojasnjuje. Razumeli bodo šele, če bodo med starejšimi kolegi prepoznali kulturnobojaše, katerih poslanstvo je politika, ne novinarstvo. Kulturnobojaši namreč svet delijo na dva pola: na eni strani so levičarji/partizani/napredni/kučanovci/SD/LDS/Desus/Kennedy/Trubar, na drugi pa desničarji/fašisti/domobranci/nazadnjaki/janševci/SDS/NSi/SLSHitler/inkvizitorji/križarji. Namesto poševnic med pojmi marsikdo postavi kar enačaje.

Sam pa se sprašujem, zakaj je v naši državi vojna, ki se končala dve generaciji nazaj še vedno merilo za ocenjevanje ljudi?

»Nadebudni srednješolec«

Na spletnem forumu nacionalne RTV se je ob novici, da so na čelo DNS ponovno izvolili Grego Repovža, razvnela živahna in na trenutke komična razprava pod naslovom: »Nadebudni srednješolec še štiri leta na čelu DNS«. Stari-novi predsednik, ki je nedavno bil postavljen za odgovornega urednika Mladine, je namreč študij na FDV zelo hitro obesil na klin. »Tudi Bill od Microsofta je šele zdaj diplomiral, pa je najbogatejši zemljan. Eni imajo diplomo in črne politične sponzorje, drugi pa imajo znanje in inteligenco,« meni spletni Repovžev podpornik. Njegov nasprotnik pa odgovarja: »Z eno majhno razliko: prvi je pustil Harvard, ker se je želel stoodstotno posvetiti svojemu podjetju, drugi pa ni bil sposoben narediti kursa FDV ...«

Mogoče je argument v prid Repovžu družinska tradicija? Novinarstvo je obrt in prav obrt se prenaša iz roda v rod. Novinarji so namreč tudi njegova žena, oče, mama in njen partner, trdi več novinarskih virov.

Novinarji, ki naj bi bili četrta veja oblasti, si pač lahko privoščimo, da opravljamo edini poklic v državi, za katerega izobrazba ni pogoj.

Izvolitev Repovža, ki se je v času pred referendumom o RTVS politično aktiviral s podporo opozicije, ni bila nepričakovana. Znotraj DNS se nobena skupina ni organizirala, da bi mu našla protikandidata. Že vnaprej je bilo namreč jasno, da nihče v Slovenije ne bi uspel na skupščino v Ljubljano spraviti 500 novinarjev. Samo fizična prisotnost in neposredno glasovanje bi namreč onemogočila glasovanje regijskih delegatov, ki so vsi po vrsti na Repovževi strani. Če bi se sam udeležil skupščine, bi predstavnik aktiva moje medijske hiše sicer zame ne mogel glasovati, še vedno pa bi glasoval za drugih 50. Moj glas torej praktično ne šteje nič. Lep dokaz je mariborski novinar Zoran Medved, ki je spustil v kandidaturo: na glasovanju je dobil le pičlih 33 glasov.

Repovž bi mi na to verjetno odgovoril, da špekuliram. Če si upa, naj, tako za hec, pošlje vsem članom DNS mejl z glasovnico, pa bo videl, če bo Medved dobil 33 in on 886 glasov. Stavim zabojček Antoniusa (barikiran refošk), da Repovž po spletu ne bi dobil več kot polovico glasov.

Novinarski ceh

V DNS ni tako lahko vstopiti. Poleg prošnje in izpolnjenih pogojev je namreč treba imeti tudi priporočilo okrajne celice DNS ali z njihovimi besedami »opisno pisno mnenje pristojnega aktiva DNS o utemeljenosti vloge«.

Veliko novinarjev v državi ni včlanjenih v stanovsko društvo. Na Družini, Ognjišču, Radiu Ognjišče, Magu in Demokraciji bi vse člane DNS verjetno prešteli na prstih ene roke.

Odsotnost takega dela novinarjev v DNS meče na cehovsko organizacijo slabo luč. Društvo tako nadaljuje tradicijo iz časa komunizma, da en - točno določen - del slovenskih novinarjev ne vključuje v svoje vrste. Nič čudnega, saj eni in isti opinion makerji živijo po geslu: »Vsi drugačni - vsi enakopravni, razen razrednih sovražnikov.«

Prav zato že desetletja obstaja tudi Društvo katoliških novinarjev Slovenije (DKNS) z nekaj deset člani, ki pa - razen izdajanja novinarskih izkaznic - ne deluje. Novinar, ki bi v Sloveniji iskal službo in v prošnji navedel, da je član DKNS bi imel pri veliki večini medijskih hiš za tretjino slabše možnosti, da bo izbran, kot če bi to zamolčal.

Večina novinarjev, ki jih poznam, je članov DNS samo zato, da imajo novinarsko izkaznico. Tisto v rdečem plastičnem ovitku, na katerem z zlatimi črkami piše PRESS in ki brezplačno odpira marsikatera vrata, kamor navadni smrtniki pridejo le proti plačilu vstopnine. Na njej je podpis generalnega tajnika mednarodne novinarske organizacije, ki ga poznamo iz predreferendumske zgodbe o nacionalni RTV. Aidan White se je takrat proslavil z vrednostnim ocenjevanjem slovenskega novinarstva, kot ga je videl skozi očala DNS.

DNS mi domov pošilja le položnice za članarino, ki letno znaša kar 75 evrov. V zameno imam pravico do izdaje novinarske izkaznice (ob dodatnemu plačilu, seveda) in nekaj ugodnosti (če bi imel toliko denarja, da bi si lahko privoščil nakup novega avtomobila, bi pri oplu in renaultu dobil kakih 10 odstotkov popusta). Pred leti je društvo izdajalo tudi svoj časopis, ki pa so ga ukinili. Edina pošta, ki mi jo je DNS poslalo poleg položnic, je bilo vabilo na volilno skupščino. V njem so bile že natisnjene kandidatne liste. O tem, da lahko kandidirajo, so namreč svoje člane obvestili le na spletnih straneh. Upam si trditi, da 90 odstotkov slovenskih novinarjev pred izidom vabila ni vedelo za kandidacijski postopek. Kako demokratično!

Čeprav je že davno napočil čas, da bi se - poleg rdeče in katoliške novinarske organizacije - pojavila še tretja, politično nevtralna cehovska organizacija, pa je junijska ponovna izvolitev Repovža sodu izbila dno. Ustanovitev neodvisnega društva novinarjev je postala nuja.

Naj zaključim s citatoma prej omenjenega foruma RTVS: »Tipa so sami izvolili. Kar se mene tiče je lahko tudi nepismen - če je izvoljen s tako večino, je to dovolj. To je novinarska zadeva, ki jo oni urejajo med sabo. Uredili so jo, kakor so jo - in to je to.« Na to pa je drugi pripomnil: »Tudi to je bila volja ljudstva, da je bil Titek večni predsednik.«