Podiranje mostov
Primorske novice, 28. marca 2008
KOMENTAR
SLOVENIJA, HRVAŠKA Janša optimističen po sestanku s prvaki strank o slovensko-hrvaških odnosih
V času včerajšnjega sestanka voditeljev političnih strank o slovensko-hrvaških odnosih se je razširila novica o objavi starih zaupnih dokumentov zunanjega ministrstva o pogajanjih s Hrvaško.
Prvaki strank so za dokumente izvedeli šele po koncu sestanka.
Četrtkova objava dokumentov o meddržavnih pogajanjih glede spornih mejnih točk je že tretja objava zaupnih dokumentov zunanjega ministrstva letos. Mladika objave uradno ni komentirala, neimenovani viri pa potezo Zavoda 25. junij ocenjujejo za škodljivo in škandalozno.
Dokument, ki ga je na svetovnem spletu objavil Zavod 25. junij, obsega 17 strani dokumentov o slovenskih stališčih glede mejnih sporov in o tem, kje sta državi že našli kompromis. Po ocenah neimenovanih diplomatov gre za dokumente iz obdobja pred sporazumom Drnovšek-Račan. Datumi v dokumentu pa dokazujejo, da je nastal po oktobru 1998. Gre za obdobje, ko je bil sedanji direktor Zavoda 25. junij Marjan Podobnik podpredsednik vlade premierja Janeza Drnovška (LDS in SLS).
Na 670-kilometrski meji med državama je omenjenih pet glavnih spornih točk: Prekmurje ob reki Muri, Trdinov vrh z vojašnico SV, 335 hektarjev pri Sekuličih, 70 hektarjev gozda pod Snežnikom (Tomšičeve parcele) in 113 hektarjev ob Dragonji (zaselki Bužini, Škrile, Škodelini in Mlini).
Rešitve vseh problemov
Tino Mamić
Premier Janez Janša je včeraj sklical strankarske prvake, da bi se poenotili v stališčih do Hrvaške. A kaj, ko se o tem še v njegovi vladni koaliciji ne morejo dogovoriti. Prav v posmeh premierjevemu vabilu sta tako izzvenela sredin obisk obrambnega ministra Karla Erjavca pri Jošku Jorasu in včerajšnja objava zaupnih dokumentov zunanjega ministrstva na spletnih straneh Zavoda 25. junij, ki je tesno povezan s SLS.
V Sloveniji imamo že v vladajoči koaliciji spekter različnih pogledov na politiko do slovenske jugovzhodne sosede. Po ostrini prednjači SLS, najbolj spravljiv pa je kar premier sam. Zunanji minister Rupel je nekje vmes.
Razlike niti ne bi bile pomembne, če se z njimi ne bi želeli določeni politiki okoristiti, kar se vidi posebej v mesecih pred volitvami.
Žalostno je, ker tovrstne poteze na koncu škodijo prav nacionalnim interesom, v imenu katerih nastopajo “borci za južno mejo”.
Vsaka objava zaupnih dokumentov zunanjega ministrstva namreč v prvi vrsti škodi državi sami. Vsa diplomatska pogajanja so tajna. Brez stroge konspirativnosti še danes ne bi imeli zahodne meje. To vedo tudi tisti, ki se ne spoznajo na diplomacijo in politiko.
Politika je, tako kot človeško življenje, sestavljena iz vsakodnevnih kompromisov. Brez tega ne gre. Razen, če se odločimo, da bo spregovorila sila. Da je še tako velik vojni plen majhen v primerjavi z enim samim izgubljenim človeškim življenjem, so se v vojnah nekateri naučili, drugi, žal, ne.
Podobnik dobro ve, da z objavo zaupnih dokumentov škodi pogajanjem, in da se je že tako oddaljena rešitev slovensko-hrvaških problemov včeraj še bolj oddaljila. Njegova stranka namreč računa, da utegne biti podiranje mostov nagrajeno z volilnim rezultatom.
Dobro se spominjam, kako je vodstvo SLS po porazu na volitvah leta 2000 zatrjevalo, da merilo uspeha stranke ni število poslancev, temveč opravljeno delo. Danes so na to očitno pozabili in pristali na staro reklo, da cilj posvečuje sredstva.
Ne glede na vse skupaj bo podrte mostove treba prejkoslej znova zgraditi. Joško Joras, Karl Erjavec, Marjan Podobnik in Zmago Jelinčič to dobro vedo, a jih to ne zanima. Njim namreč mostov ne bo treba graditi, ampak bodo to storili drugi namesto njih. Tudi plačali jih bodo drugi. Slovenski državljani.
Slovenski pogajalci so se s hrvaškimi uskladili tako, da so vsa sporna območja razdelili na pol. Vojašnica nekdanje Teritorialne obrambe pod Trdinovim vrhom na hrvaški strani bi pripadla Hrvaški, meja pa bi po zamenjavi nekaterih parcel potekala po sredini vrha.
Glede zemljišč na južnem bregu Dragonje pa v objavljenem dokumentu Slovenija predlaga, da bi zaselek Škrilje (Mlini) priključili Sloveniji, zaselka Bužini in Škodelin pa Hrvaški, ker bi tako 56 hektarjev spornih zemljišč pripadlo Sloveniji in prav toliko Hrvaški.
Po tem sporazumu bi razvpita hiša Joška Jorasa pripadla slovenski strani.
Sporazum Drnovšek-Račan je zelo podoben dogovorom iz dokumenta Zavoda 25. junij. Največja razlika je le Dragonja, kjer je bila Slovenija pripravljena odreči se vsemu ozemlju, v zameno za 3,6 kilometrov širok morski koridor od Piranskega zaliva do mednarodnih voda. Sporazum danes že pokojnih premierjev obeh držav iz leta 2001, ki ga je potem Zagreb preklical, določa tudi, da imajo prebivalci spornih zaselkov dvojno državljanstvo in da 20 odstotkov morja ob hrvaški obali Piranskega zaliva dobi Hrvaška.
Objave zaupnih dokumentov
V zadnjih mesecih je to že tretje razkritje zaupnih dokumentov slovenskega zunanjega ministrstva. Začelo se je 26. januarja, ko sta ljubljanski Dnevnik in beograjska Politika sočasno objavila zapisnik sestanka med diplomatoma Slovenije in ZDA, v katerem so stališča Washingtona do Balkana, vključno s podporo neodvisnosti Kosova.
V začetku februarja pa je beograjska Politika objavila prispevek o več deset dokumentih, analizah in beležkah slovenskega zunanjega ministrstva, tudi iz leta 1996, o odnosu do Kosova. Med njimi je analiza slovenskega diplomata Marcela Koprola iz leta 2003, da EU od Slovenije pričakuje vlogo vodilne države članice.
TINO MAMIĆ