s(t)anjenameji

Zemljevid je gotovo eden najboljših prikazov za mejne spore, saj si na podlagi ilustracije lahko mnenje ustvari vsak sam. Kdor zna brati zemljevid, seveda. (Ob tako visoki funkcionalni nepismenosti v državi, pa je to lahko že problem.)

Ker papir prenese vse, je bilo na temo nacionalnih meja narisano že marsikaj. Tako včasih kakšen hrvaški hotelir na zemljevidu prikaže, da Hrvaška meji kar na Italijo. Že tragikomično pa izgledajo, denimo, zemljevidi v državah, ki se niso sprijaznile z dejanskimi mejami in zato tega na zemljevidih ne prikazujejo. Še boljši primer so zemljevidi iz zgodovinskih atlasov, ki si jih nekateri politiki tako radi jemljejo kot dokaz za opisovanje, kje so »večna ozemlja«, »zibelka naroda« in »etnične meje«.

Če bi Kardelj na pogovorih z Bakarićem imel pri sebi Podobnikov zemljevid, bi se danes prerekali o strugi Mirne namesto Dragonje. Ko govorimo o zgodovini pa čeja žal ne uporabljamo. Zato tudi očitki partiji, da je kriva za izgube ozemelj, ne bodo pomagali.

Raje poglejmo naprej. Prav tja namreč je usmerjen tudi pogled Marjana Podobnika, ki je ustanovil Zavod 25. junij in izdal zemljevid slovensko-hrvaških ozemeljskih sporov. Volitve bodo drugo leto, v tem času pa bo padla tudi odločitev o vstopu Hrvaške v EU.

Za nacionaliste, pa tudi običajne Slovence, ki se preprosto razjeze, če je hrvaški natakar očitno manj prijazen pri mizi z Italijani kot s Slovenci, je govorjenje o referendumu za vstop Hrvaške v EU zelo privlačno.

Verjetno pa se le redki zavedajo, da je tigra populizma zelo lahko zajahati, ustaviti pa skoraj nemogoče. To se je Hrvaškem zgodilo že v času po podpisu sporauma Drnovšek-Račan, ko je populizem zajel tako širok krog prebivalstva, da je sedaj kakršenkoli kompromis s Slovenijo vnaprej obsojen na neuspeh.

Za Slovenijo in njena pogajalska izhodišča sicer ni slabo, da del politike podpira ostrejša stališča. Nevarno pa postane, ko se spremeni v populizem.

Z vsebino resolucije SLS o južni meji se verjetno prav vsi poslanci strinjajo, vendar hkrati vedo, da bi s tem zavezali roke slovenski diplomaciji.

Populizem je tudi namigovanje in govorjenje o referendumu, saj gre za zelo nevarno politično igra. Referendum je nerealen – nobena država EU na ta način ni blokirala širitev in tudi Slovenija si tega ne sme privoščiti. Tudi če bi ga izvedli in dobili odgovor ne, bi se prej ali slej zgodilo, da bi ga ponovno razpisali in se nato »streznjeni« odločili za.

Zaradi referenduma bi država izgubila ugled, ki bi si ga potem zelo težko nazaj pridobila.

Izgubila pa bi tudi  denar – in to bistveno več, kot ga je izgubila, ko zaradi neizplačanih hrvaških varčevalcev ni mogla kupovati hrvaških bank in podjetij.

Referendum je nevaren tudi zato, ker bi padlo veliko političnih glav. Z obeh strani.

SLS bi se morala na prihodnje volitve pripravljati drugače kot pred zadnjimi volitvami. Takrat je tik pred volitvami hrvaška policija na meji pretepla in aretirala njenega predsednika Janeza Podobnika. Kljub temu je stranki zaupalo le 6,8 odstotkov volilcev.

Volilcem in državljanom je treba prikazovati stanje, ne sanje o meji.