Gorazd Pučnik
O svojem očetu Jožetu
 

Bil je kritičen do kulta osebnosti

Tržačana Gorazda Pučnika velikokrat vprašajo, ali je kaj v sorodu s pokojnim slovenskim osamosvojiteljem Jožetom. Ne le zaradi priimka, ampak tudi zaradi podobnih obraznih potez. Letošnje poletje je bilo zanj in družino Pučnik precej težavno zaradi polemik, ki so jih nekateri sprožili, ko je Letališče Brnik postalo Letališče Jožeta Pučnika.

 

 

Človek bi pričakoval, da bo sin Jožeta Pučnika živel v Ljubljani ali Hamburgu, ne pa v Trstu.

“Ko je Jože Pučnik prišel prvič iz zapora, se je zaljubil v zamejko iz Trsta, študentko slavistike v Ljubljani. Posledica sem jaz. (smeh) Ko so ga izpustili iz drugega zapora, smo se preselili v Nemčijo. Potem sta se z mojo mamo razšla - oče je ostal v Nemčiji, mama in jaz pa sva prišla v Trst.”

Je težko živeti kot sin slavnega očeta?

“Včasih ni tako prijetno, čeprav tukaj v Trstu to ni tako aktualno. Vendar, da ne bo dvoma: zelo ponosen sem na svojega očeta.”

Vašega očeta bi težko označili za desničarja ali levičarja. Vi ste mu v tem podobni, saj po eni strani sodelujete s stranko Slovenska skupnost, po drugi strani pa s krovno organizacijo SKGZ, ki sta posebej v preteklosti stali na nasprotnih bregovih.

“Med levico in desnico dandanes ni tako ostre meje. V Sloveniji je mogoče to malo bolj ostro zaradi pomanjkanja tradicije. Posebej za zamejstvo velja, da nas je tako malo, da se moramo dogovarjati. Pa čeprav se kot normalni ljudje in posebno Slovenci radi tudi skregamo. Smo ena, manjšinska skupnost in moramo sodelovati. Skupaj lahko narediš več, saj smo ljudje družbena bitja, ne pa ptice samotarke.”

Vas zanima politika?

“V politiki ne sodelujem, čeprav je vse, kar narediš, politika. Kot ravnatelj v dijaškem domu, ki je sicer vedno veljal za levičarskega, delam z otroki, vendar je delo z otroki zame povsem apolitično. Političnih ambicij nimam, imam pa svoje politično prepričanje.”

So vas vprašali za dovoljenje, ko so nacionalno letališče pomenovali po vašemu očetu?

“Vprašali so nas in smo dovolili. Dolgo smo vztrajali na tem, da se teh stvari ne dela, posebej zaradi polemik. Tudi ko je oče umrl, so bile polemike, in to ni ravno prijetno. Zadnjič sem si prebral kakih 20 strani blogov. Kot velja za vse bloge, je v njih nekaj resnice in nekaj bedarij.”

Vam je bilo po stopnjevanju polemik žal?

“Polemike niso bile nepričakovane. Vedno so bile. Nekdo je napisal, da je bil Pučnik kontroverzna osebnost in da so zaradi njega vedno diskutirali. In to se nadaljuje. Pučnik ni bil nejasen, s tem se vsi strinjajo, vedno je imel svoje mnenje. Bil je poseben: jasen in trden, kar nikoli ne bo v modi. Če me vprašate, ali bi si oče želel imeti letališče s svojim imenom, pa je odgovor absolutno ne. A ne gre za to. On ni nikoli iskal časti in ciljal na stolčke, in bil je vedno kritičen do kulta osebnosti. Vsi, ki so ga poznali, se nam opravičujejo, ker je nastala taka zgaga. Po drugi strani pa je povsem normalno, da nekoga, ki ga ceniš, počastiš. Če odklanjaš torto za rojstni dan, to še ne pomeni, da ti je prijatelji ne bodo kupili. Torte mu nisem dal jaz, ampak vlada. Janša zelo ceni Pučnika, in to vedno poudarja. Če bi mene vprašal Janša, bi mu sicer to poimenovanje odsvetoval zaradi politične škode. Nekje sem prebral, da je Janša rekel, da politiki ne smejo slediti samo političnemu barometru. Po mojem je to ena tistih potez, ko je bilo treba nekaj pogumno narediti, pa čeprav se to politično ne izplača.”

Tudi v času kandidature na prvih predsedniških volitvah leta 1990 je bilo o Pučniku v medijih povedanega veliko slabega. Ali se je to v zadnjih mesecih ponovilo?

“To bi težko ocenil. Lahko pa pogledamo, kaj je Pučnik takrat govoril. Napovedal je razpad Jugoslavije in vojno - od Slovenije do Kosova. Zato je predlagal samostojnost. Povsem dovolj je, če pogledamo In memoriam ob njegovi smrti v Mladini, ki ni bila vedno na njegovi strani. Zame je bilo njegovo zavzemanje za neodvisnost odlična poteza, čeprav kot sin ne morem biti povsem objektiven. Nekateri pravijo, da je bil na koncu potrt in razočaran. Ne drži. Njegova edina žalost je bila bolezen, saj je imel štiri bajpase že v osemdesetih letih, trije pa so že takoj po operaciji odpovedali. Tako rad je imel življenje, da bi želel živeti še vsaj 150 let. Vse življenje se je boril in mu je tudi uspelo. Kaj bi želeli več? Jaz bi si želel takega življenja. On pa je pred smrtjo rekel, da bi lahko še kaj naredili. Nikoli se ni ustavil. Predstavljajmo si, če bi po osamosvojitvi pustil politiko in šel na vrhuncu slave v pokoj. Končana maša, vsi bi ga imeli radi. Ampak ne, on je šel v komisijo za povojne poboje. Kaj je bilo takrat bolj neprijetnega? To mu priznajo tudi politični nasprotniki. On ni nikoli gledal na bližajoče se volitve, ampak veliko dlje. Njemu je bilo, denimo, žal, da Slovenija ni postala bolj socialna država.

Za Pučnika pravijo, da je predsedniške volitve izgubil, ker je priznal da je ateist, medtem ko je Kučan zmagal, ker na to vprašanje ni odgovoril naravnost, omenil pa je svoje krščanske korenine. Neki duhovnik, ki je Pučnika osebno poznal, mi je rekel, da je v resnici bil veren, a da je bila njegova vera bolj globoka od vere večine kristjanov.

Jože Pučnik je bil ateist. Je pa vprašanje, kaj to točno pomeni. Imel je duhovnost, ni pa imel daru verjeti. Tudi jaz sem ateist. Pučnik ni bil butec, da ne bi vedel, kakšne bodo posledice odkritega odgovora. Tisto soočenje je stvar politične kulture. Moj oče je bil načelen in odkrit in ni mogel drugače odgovoriti. Mene je včasih motilo, da je tako trmast, čeprav mu je politično škodilo. Vprašanje pa je: bi kdo verjel voditelju, ki se laže?”

Ko se je umaknil iz politike, je stranko socialdemokratov prevzel Janez Janša. Se je Pučnik strinjal s spremembami, ki jih je v stranki naredil Janša, če omenimo samo spremembo imena iz socialdemokratske v demokratsko stranko? Držijo namigi, da sta se v zadnjih letih politično razšla?

“Mislim, da je Pučnik Janši vzor. Nekdo mi je rekel, da če Janši omeniš Pučnika, ga to pomiri. Še zadnje poletje, nekaj mesecev pred smrtjo, sta se srečala in se med sprehodom ob Soči pogovarjala. To mi je oče sam povedal.”

Nekateri mu očitajo, da je bil veliko v Nemčiji, kamor se je vrnil tudi tik pred smrtjo.

“Najprej - v Nemčijo ni šel zato, ker bi on sam tako hotel. Odšel je, ko so ga dvakrat zaprli zaradi njegovih političnih nazorov. Tudi takrat, ko je živel v Nemčiji, je vedno imel glavo doma v Sloveniji. Zadnja leta se je vračal v Nemčijo zaradi družinskega življenja. V Nemčiji, kjer živi moja sestra Katharina, je 'prezimoval' kvečjemu tri mesece na leto, ko je bilo ob Zbiljskem jezeru (pri Medvodah) prepusto in občasno težko dostopno. Kdor je bil njegov prijatelj, je to vedel. V zadnjih mesecih je potreboval mir. Bil je težak srčni bolnik, kar je tudi glavni vzrok, da je odšel iz politike.”                  

                                                                 TINO MAMIĆ

Gorazd Pučnik

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Gorazd Pučnik

 

 

 

 

 

“Če odklanjaš torto za rojstni dan, to še ne pomeni, da ti je prijatelji ne bodo kupili.”

 

 

 

 

 

Jože Pučnik

     Jože Pučnik