Življenjepis kraljevega arhitekta
Anton Laščak beg (Gorica 1856 – Kairo 1946)

IZVLEČEK

Anton Laščak  (Antonio Lasciac) je bil dvorni arhitekt egiptovskega kralja in eden od najpomebnejši umetnikov neoislamizma v arhitekturi. Ustvaril je vrsto luksuznih palač v Kairu in Aleksandriji, v Sloveniji pa park in vilo na Pristavi v Rožni dolini. Rodoslovna raziskava dokazuje, da gre za sina slovenskih staršev, poročenega s Slovenko. Strokovna literatura ga pozna kot italijanskega umetnika Antonia Lasciaca. Čeprav se je imel za furlanskega in italijanskega domoljuba, je govoril tudi slovensko. Za zasluge je od egiptovskega podkralja prejel plemiški naziv beg, kar ustreza baronu.

 

KLJUČNE BESEDE

Anton Laščak, Antonio Lasciac, arhitektura, Goriška, Gorica, Nova Gorica, vila Rafut, Rožna dolina, Egipt, Aleksandrija, Kairo

UVOD

 

Arhitekt Anton Laščak (Antonio Lasciac) je dolga desetletja ustvarjal v Egiptu, kjer je postal dvorni kraljevi arhitekt. Bil je eden od najpomembnejših ustvarjalcev novoislamizma (neoislamizma) v umetnosti, ki je nastalo po vzoru evropskih neoklasicističnih umetnostih slogov. Na Slovenskem je Laščak ustvaril samo eno delo, ki je naša najpomembnejša (in ena redkih) novoislamska umetnina: vila Rafut.

 

Literatura o njem prinaša nasprotujoče si informacije. Gre za Slovenca ali Avstrijca? Furlana ali Italijana? Nacionalista ali svetovljana? In končno, je to Lasciac ali Laščak?

 

SLOVENSKO POREKLO[1]

 

Prvi problem pri Antonu Laščaku je že njegovo ime. Njegovo ime najdemo v različicah Antonio, Toni, Antoine in Anton, priimek pa kot Lasciack, Lasciach, Lasciak, Laščiak, Laschach, Lasciac, Lanščak in Laščak.

 

V matičnih knjigah osemnajstega stoletja so bili njegovi predniki zapisovani kot Lashzhak, njegovi slovenski sorodniki, ki živijo na Primorskem, pa se vsi pišejo Laščak ( izg. Làščak). Pisanje v cerkvenih matičnih knjigah na Primorskem v devetnajstem stoletju je skoraj vedno v latinščini za imena in v italijanskem pravopisu za priimke. Ko se je njegov oče Peter preselil v Gorico, so priimek zapisovali kot Lasciack. Pisanje priimka v matičnih knjigah je bilo v pristojnosti župnika, ki je pisanje prilagajal svojemu pravopisu (italijanskemu, nemškemu ali slovenskemu). Zaradi konstantnega pisanja v matičnih  knjigah Lasciack je to postal uradni priimek, ki pa si ga je Anton uradno spremenil v Lasciac šele leta 1942. Sam se je že od mladosti podpisoval kot Antonio Lasciac in pod tem priimkom ga poznajo tudi v tuji strokovni literaturi.

 

Glede na prakso v slovenski literaturi (Žiga Herberstein, Louis Adamič ...) in zaradi rabe v primorskem časopisju (Novi Glas, Primorske novice) uporabljamo tudi na tem mestu slovensko poimenovanje. Drugi razlog za tako zapisovanje je pravilo slovenskih rodoslovcev, ki priimke pišejo enotno, tako kot se jih danes uporablja, saj bi različne verzije otežile rodoslovno sledljivost.

 

Anton Laščak se je rodil Petru Laščaku (r. 1823 v Ročinju) in materi Jožefi Trampuš (r. 1824) v furlanski četrti Podturn v Gorici 21. septembra 1856. Bil je prvorojenec, za njim se je v družini rodilo še devet otrok, vendar so trije umrli že v otroštvu.

 

Zaradi povsem slovenskega značaja vasi Ročinj in slovenskih prednikov je Peter Laščak po rodu, jeziku in krvi nedvomno Slovenec. Vsi njegovi predniki in sorodniki po očetovi strani, kar jih je moč najti v matičnih knjigah, so iz Ročinja in okolice ter imajo slovenske priimke.

 

Peter, po poklicu strojar kož, se je v Gorico priselil. Poslovno je sodeloval z Mihaelom Trampušom. Zaljubil se je v njegovo hči in po poroki  prevzel njegovo obrtno delavnico.

 

Slovensko poreklo Jožefe Trampuš dokazuje priimek in njeni predniki. Njeno ime so italijanski uradni zapisovalci pisali kot Gioseffa, kar je razmeroma redka oblika. Oče Mihael je bil rojen v Gorici, njegova starša pa sta bila še kmeta, doma iz okoliškega Krasa.

 

Antonova žena Marija Alojzija Plesničar[2] je bila slovenskega rodu, kot lahko sklepamo po imenih in priimkih ter krajih bivanja. Antonu je rodila tri otroke s precej nenavadnimi in povsem italijanskimi imeni: Plautilla Angelina Francesca, Fabbrizio Antonio Giuseppe in Romeo Italico Alessandro.

 

Gorica, ki je bila prvič omenjena pred tisočletjem kot »slovanska vas«, je bila v vsej svoji zgodovini multietnična. Meščani so komunicirali v petih jezikih. Etnično ločnico je nemogoče potegniti, ker so prebivalci uporabljali določen jezik na določenem mestu – v cerkvi latinsko, v šoli nemško, v uradih italijansko, na ulici furlansko, s sorodniki slovensko. Furlanščina v Gorici devetnajstega stoletja je bila „lingua franca“, do prve svetovne vojne pa je bila med Neitalijani velikokrat bolj priljubljena kot italijanščina, ki je bila jezik oblastnikov in nato okupatorjev.[3] Anton je odraščal je v furlanskem okolju. Furlanska literatura ga pozna kot svojega rojaka, tudi pod imenoma Toni Sanrocâr ali sior Toni[4].

 

Domneve, da je Laščak slovensko vsaj razumel, če ne govoril, je nedavno potrdila priča. Mario Laščak, Antonov prvi bratranec, dvakrat odmaknjen, iz Izole trdi, da je arhitekta slišal pogovarjati se v slovenščini. Arhitekt je namreč vzdrževal stike s svojim sorodstvom, ki mu je pomagal tudi finančno. V času gospodarske krize na Primorskem med dvema vojnama, se je s trebuhom za kruhom v tujino odpravilo veliko ljudi. Dvema bratrancema je pomagal, da sta se preselila v Luksemburg in dvema v Belgijo, trdi Mario Laščak. Veliko je pomagal tudi svoji prizadeti sestri v Gorici.

 

Med letoma 1936 in 1937 je arhitekt obiskal svoje sorodnike v Ročinju. Dolgo se je pogovarjal z Marijo Laščak, mamo takrat desetletnega Maria. Govoril je slovensko, čeprav malce slabše in v drugem narečju, se dobro spominja Mario. Prijazni gospod s črnim klobukom in palico mu je dal nekaj tujih kovancev z luknjo, ki jih je zataknil v jabolko. Gre za običaj, ko so otroci ob novem letu hodili po vasi z jabolki, v katera so jim dobri ljudje zatikali kovance. Arhitekta je zanimalo, zakaj hodijo otroci naokrog z jabolki in je odgovor Maria pozorno poslušal. Materi je dal papirnati denar, s katerimi je potem kupila prašiča.[5]

 

Ne glede na poreklo pa nimamo nobenega dokaza, da bi se Anton Laščak svojega porekla zavedal. Imel se je za Furlana in Italijana. V času njegovega študija na Dunaju je bila Gorica del Avstroogrske in Laščak se je, tako kot Italijani v Trstu in Istri, čutil kot del še »neodrešenih« ozemelj Italije. »Iz globokih italijanskih čustev je sklepal prijateljstva s sodobnimi iredentistično usmerjenimi razumniki, ki so podobno razmišljali. Zavedel se je, da mu bodo te ideje spodkopavale življensko pot. Vendar to mladeniča ni brigalo: to je presegel s svojim značajem – samozavesten, iskren in brezkompromisen.«[6] O njegovem značaju piše neki italijanski kairski dnevnik leta 1899: »Nikakor ne zna molčati: rojen v naši lepi deželi Julijske krajine ima tako močno vkoreninjeno zavest italijanstva, da ji daje prednost pred vsem in vsemi – vedno, ob vsaki priložnosti, z vztrajnostjo, ki meji na pretiravanje, kar zelo občudujem.«[7]

 

Leta 1900 je v Vidmu izšla njegova pesem „Občudujoč veličastnega leva svetega Marka na goriškem gradu“.[8] V njej slavi beneškega leva, ki naj varuje Italijo pred »prekletimi Tevtoni«, ki prihajajo čez »naravno mejo romanskega Jadrana«. Naravne meje pa postavlja »mogoče vse do Ljubljane«, sicer pa vključuje Postojno, Istro, Trst in Krk. Na dan podpisa saintgermainske mirovne pogodbe, ki je Gorico dodelil Italiji, je Laščak v pismu goriškemu županu zapisal: »Naša ljubljena Gorica je po stoletjih sužnosti, po stoletnem nadčloveškem boju za  svojo narod, postala po volji ljudstva in po moči junaške italijanske vojske za vedno odrešena v skupni Materi, naši Italiji.«[9]

 

Laščak torej nikakor ni slovenski arhitekt, ampak le arhitekt slovenskega rodu, kar dokazujeta njegov rodovnik in znanje slovenščine.



[1] Daljši članek o Laščakovem rodu je bil objavljen v reviji Slovenskega rodoslovnega društva Drevesa: Mamić, Rodoslovje in grafologija.

[2] Marija Alojzija je bila hči Matija Plesničarja, trgovca z ogljem, in Marije Vogrič iz Čepovana. V matični knjigi sta priimka pisana kot Plesnizer in Vogrig, v skladu s takratno pravopisno prakso. Rojena je bila v Gorici 1859, umrla v Milanu 1949.

[3] Neki slovenski župnik v Gorici je s svojo kuharico in psom govoril furlansko, z verniki pa slovensko.

[4] Nazzi, Dizionario.

[5] Laščak, Mario, pogovor.

[6] Chiozza, Tra echi secessionisti, str. 17

[7] Chiozza, Tra echi secessionisti, str. 19

[8] Lasciac, Contemplando il magnifico leone

[9] Chiozza, Tra echi secessionisti, str. 36

Članek je objavljen v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino številka 56/2008

 

Na tem mestu je objavljeno samo prvo poglavje

 

Kroniko (9,2 evra)se lahko naroči na ZRC SAZU v Ljubljani

 

 

UDK 929 Laščak A.

728.8 (497.4+623)

 

1.02 pregledni znanstveni članek

 

Tino Mamić je univerzitetni diplomirani profesor zgodovine in univerzitetni diplomirani novinar, zaposlen kot novinar Primorskih novic