zgodovinaniučiteljica

Če bi kakšna okupacijska vojska danes zasedla Slovenijo, bi že v nekaj tednih izbruhnila bratomorna državljanska vojna.

Besedno besnenje nekaterih sodržavljanov v zadnjih dneh kaže, da je vera v ideologijo še vedno močnejša od civilizacijskih norm. Ne delam si utvar, da bi nekateri bili sposobni vzeti orožje in ga usmeriti v sodržavljane. Debate namreč kažejo, da so skrajni levičarji še vedno na stališčih iz leta 1941, da cilj opravičuje (vsako) sredstvo. Partizansko gibanje je v njihovih očeh še vedno brezmadežno in vsa krivda za bratomorni spopad je še vedno le na strani »domačih izdajalcev«. Da je kolaboracija na Dolenjskem nastala zaradi partizanskega nasilja, ne omenja nihče. Da so partizani obračunavali z domnevnimi razrednimi sovražniki tudi na Primorskem, kjer sodelovanja z okupatorjem skorajda ni bilo, ostaja tabu tema. Ne pozabimo, da so skoraj desetino vseh partizanskih žrtev zakrivili – partizani.

Čeprav od povojnih pobojev mineva že 64. leto, na njihove kosti še vedno mečemo odpadke. Tega, kolikor vem, ne pozna nobena civilizacija. Kdor zahteva, da se človeške kosti prenese na pokopališče, pa je deležen očitkov. Najprej so zlobno govorili o preštevanju kosti. Danes pa tistim, ki se lotevajo »drugorazrednih tem« očitajo politično kampanjo. Očitki prihajajo od predstavnikov politike, ki se že osemnajst let bori proti »reviziji zgodovine«, in ki nasprotuje umiku spomenikov krivcem za zločine. Vojnih zakonov še vedno nimamo, obeležja povojnih grobišč pa so še vedno tarča vandalskih napadov brez vsakega medijskega odmeva.

Čeprav vsi vemo, da je prižiganje sveč pred breznom Golobivnica italijanska desničarska provokacija, pa to težko pojasnimo zunanjemu opazovalcu. Italijani so namreč pred breznom, v katerem so človeške kosti, na katerih leži 400 kubičnih metrov pokvarjenih ribjih konzerv Delamarisa in odpadkov iz pršutarne, hoteli imeti komemoracijo.

Domačini trdijo, da so v breznu Golobivnica nemški vojni zločinci in da ni noter nobenega Italijana. Slovencev naj tudi ne bi bilo, pa čeprav ne morejo povsem izključiti možnosti, da se je notri znašel kakšen domači izdajalec. Priča (Lokavci jo majo za neverodostojno) pa pravi, da sta prvi žrtvi Golobivnice brat in sestra iz Lokve. Njeno izdajstvo je bilo, da je hodila z italijanskim karabinijerjem. Njen brat pa si je smrt zaslužil samo zato, ker je bil njen brat. Smrtna kazen zato, ker si brat sestre, zaljubljene v Italijana!?

Zgodovina se ponavlja. Temu se lahko izogne samo tisti, ki zgodovino jemlje za učiteljico življenja (historia magista vitae, so rekli že stari Latinci). Kdor pa ne, jo ponavlja kot farso. Zato sem trdno prepričan, da bi v primeru okupacije državljanska vojna ponovno izbruhnila v enakem obsegu kot leta 1941.