videmskisporazum

Včasih je šlo za vejico

Videmski sporazum, ki te dni praznuje abrahama, ni bil le sporazum o obmejnem prometu med takratno Jugoslavijo in Italijo. Čeprav je za Primorce, ki so živeli v obmejnih občinah, to pomenilo predvsem prepustnice, s katerimi se je dalo kaj prenesti "čez". V praksi je to pomenilo nakup izdelkov, ki so bili v Italiji cenejši ali pa se jih v komunistični Jugoslaviji sploh ni dobilo. Dejansko pa je Videmski sporazum bil veliko več.

V evropskem merilu je prav Videmski sporazum spodbudil ali vplival na več kasnejših mednarodnih pobud. Med drugimi tudi na ustanovitev Ovseja, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki ji letos predseduje Slovenija. Tako meni Miro Kocjan, svetovalec jugoslovanske delegacije, ki je pripravljala sporazum.

Videmski sporazum je simbol tistega, kar radi malce ponosno imenujemo drugačen položaj naše države v primerjavi z drugimi evropskimi komunističnimi državami. Eni bodo temu sicer rekli, da gre za nianse istega totalitarizma ali, da se je položaj Jugoslovanov razlikoval v tem, da so za razliko od Madžarov lažje tihotapili banane iz zahodnih držav. Po drugi strani pa drži dejstvo, da je bil standard Jugoslovanov višji od madžarskega. Kakorkoli, Videmski sporazum je bil, posebej za Primorce, izredno pomemben in koristen.

Napeto ozračje osemmesečnih pogajanj

Videmski sporazum je nastal v času, ko so se jugoslovansko- italijanski odnosi malce otoplili. Čeprav je Rim razdelitev Svobodnega tržaškega ozemlja jemal kot začasno rešitev, pa je mejo začel počasi upoštevati kot dejstvo. Tudi jugoslovansko časopisje, ki je pisalo po volji oblasti v Beogradu, ni bilo več tako protiitalijansko razpoloženo.

Osem mesecev pogajanj v videmski palači "Belgrado" se je sklenilo 20. avgusta 1955 s slovesnim podpisom "Sporazuma o ureditvi osebnega prometa, kakor tudi suhozemnega in pomorskega prevoza med Tržaškim območjem in območji, ki mejijo nanj". Tako dolgo ime kaže na zapletenost pogajanj, kjer so dva meseca porabili samo za to, da so se dogovorili, kako bodo poimenovali črto, ki ločuje obe državi: meja ali demarkacijska črta? "Na razpravni mizi je krožilo vsaj deset slovarjev raznih jezikov, manjkala je le kitajščina," se spominja Kocjan. Končno je kompromis prinesel odločitev - namesto izrazov mejni prehod ali demarkacijski prehod so sprejeli splošen izraz - "prehod".

V osmih mesecih je bilo v Vidmu 24 plenarnih sej, približno 100 tematskih sestankov in 200 neuradnih srečanj. "Med pogajanji so bili seveda diskretni posveti z obema vladama kar številni, zaviti v največjo tajnost. Včasih je šlo za vejico," se spominja spominu Kocjan.

Uspeh jugoslovanske delegacije, v kateri so prevladovali Slovenci (in Primorci), je bil, da je bilo območje sporazuma širše od nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja. Kljub v začetku krčevitem upiranju italijanske strani se je območje sporazuma razširilo proti severu, vse do Avstrije, in zajelo vse zamejce. Poleg tega ozemlje ni obsegalo le strogo omejenega pasu desetih kilometrov, ampak celotne kraje, ki so vsaj delno segali v obmejni pas.

"Najbolj odprta meja v Evropi"

Namen sporazuma je bil olajšati življenje prebivalcem ob meji, ki je razdelila družine, sorodnike, Slovence, Italijane, parcele in celo nekatere hiše. Poslej so prebivalci desetkilometrskega pasu na obeh straneh meje lahko dobili prepustnice, s katerimi so lahko preprosteje prečkali mejo in prek nje prenašali blago. Poleg običajnih prepustnic ali "propustnic", kot so jih imenovali ljudje, so obstajale izredne in prepustnice s kmetijskim vložkom.

"Odmevi Videmskega sporazuma so bili številni, širokopotezni in dolgoročni," po petdesetih letih pravi Kocjan v tržaškem Primorskem dnevniku: "Tudi skozi te pore je Evropa dejansko začela politično dihati bolj sproščeno. Videmski sporazum je bil dokaz, so navajali še na številnih diplomatskih srečanjih po celini, kako se da sodelovati, čeprav obstaja blokovska ovira."

Jugoslovansko-italijansko mejo so imenovali najbolj odprta meja v Evropi. To sicer ni bilo res, ker so med nekaterimi zahodnoevropskimi državami veljali veliko liberalnejši režimi. Vsekakor pa je bila to najbolj odprta meja ob tako imenovani "železni zavesi, ki se je spustila na Evropo od Szczecina na severu do Trsta na jugu," če uporabimo besede britanskega medvojnega premierja Winstona Churchilla iz leta 1946. Če pogledamo, kakšna je bila železna zavesa drugod, je bil njen "primorski" del poln lukenj. Druge komunistične države so namreč na vseh svojih mejah (tudi z "bratskimi" državami) imele španske jezdece, bodečo žico in stražne stolpe. Ponekod so pred bodečo žico celo nasuli droben bel pesek, da so vojaki opazili, če je komu uspelo pobegniti. "Naša" meja resda ni bila tako odprta kot, denimo, med Francijo in Belgijo, ampak bolj podobna tej kot pa meji med Češkoslovaško in Avstrijo.

Daljnosežni vplivi

Podpis sporazuma so italijanski časopisi pozdravili z mastnimi naslovi. Politično ozračje v meddržavnih odnosih se je otoplilo. Leto kasneje statistika beleži skoraj pol milijona, leta 1957 tri milijone, leta 1962 pa že 12 milijonov prehodov čez mejo.

Videmski sporazum so dve desetletji kasneje nadgradili Osimski sporazumi. Ti so po dolgoletnih tajnih pogajanjih diplomatov dokončno rešili mejno vprašanje. Koristne posledice Videmskega sporazuma pa čutimo še danes, debelo leto po vstopu Slovenije v EU. Čeprav med državama ni več carine, nemalo Primorcev reče, da se sedaj na meji čaka dalj časa, kot se je prej.TINO MAMIĆ