papirologija

papirologija

Bonbon, kolumna Čokoladni preliv, torek, 25.11.2008, Tino Mamić

Nihče ni presenečen nad številnimi spremembami, ki jih v družino prinese rojstvo otroka. A vendar se zdi, da še več sprememb nov državljan prinese državi. To lahko namreč sklepamo vsaj po številu različnih vlog, ki jih morajo starši po rojstvu izpolniti in oddati na razne občinske in državne urade. Čeprav v bolnišnici država preko upravne enote sama poskrbi, da je rojstvo zabeleženo, in čeprav je prva pošta, ki jo novorojenček dobi domov, pismo davčne uprave z davčno številko, pa je to le delček vsega dela.

Za porodniško, očetovski dopust in dopust za nego otroka je potrebno kar nekaj skakanja. Kaj šele, če si starša zamislita deljen dopust za nego in varstvo otroka po treh mesecih otrokove starosti! Saj ne, da bi na centru za socialno delo ne bili prijazni in ustrežljivi. Povsem obratno. A žal je tudi takrat, ko si obrazce natisneš že doma s pomočjo spleta in jih na domači mizi v miru izpolniš, zadeva dolgotrajna in mukotrpna.

Samo predstavljam si lahko, kako zmore to denimo opraviti v samo eni osebi samohranilka. Kako obrazce izpolnjujejo funkcionalno manj pismeni ljudje ali celo priseljenci, nevešči slovenščine, pa si niti predstavljati ne morem. Samo kot medklic naj pojasnim, da imajo v Luksemburgu vse obrazce, ki jih izdaja država, natisnjene tudi v jezikih priseljencev. To je namreč ne samo prijazno do državljanov, ampak tudi ceneje za državo kot pa izterjevanje davkov samo zaradi slabega poznavanja jezika.

Ne razumem, zakaj vsaj za uporabnike računalnikov država ne priredi obrazcev tako, da ne bi bilo več treba spet in spet prepisovati naslova, rojstnih podatkov, matične in davčne številke. Večina državnih obrazcev za različne vloge, ki so brezplačno na spletu, namreč ni v taki obliki, da bi lahko podatke vpisoval računalniško, ampak si jih moraš natisniti in izpolniti, da manjkajoče vpisuješ ročno. Da to ni nikakršen problem, dokazuje Eko sklad, ki ponuja take obrazce, da ti prihrani kar precej prepisovanja. Torej se da!

Ob vsej papirologiji v oči zbode tudi odnos do vlagatelja, ki ga kažejo državni organi. Ob izpolnjevanju papirjev se človeku namreč zdi, kot da bi državne organe prosil pomoči, ne pa uveljavljal svojih pravic. Občine denimo ob rojstvu podeljujejo "enkratno denarno pomoč", za katero morajo starši napisati prošnjo na posebnem obrazcu. Prošnja za tako pomoč se sicer uradno imenuje vloga, v bistvu pa gre za povsem enak postopek, kot če vložiš prošnjo za denarno pomoč na Karitas. Zanimivo pa je, da davčni upravi za pobiranje dela moje plače ni treba podajati nobene vloge. Denar pobirajo avtomatično. V nasprotnem bi bilo pobiranje manj učinkovito. V parlamentu bi se takemu postopku smejali. A tako kot je pobiranje davkov pravica države, je uzakonjeni otroški dodatek pravica državljana. Zakaj mora potem državljan ob rojstvu svojega otroka, ki ga država skrbno zabeleži, vlagati prošnje za denar, ki mu pripada po zakonu, če pa bi lahko vse skupaj potekalo avtomatsko?

Roko na srce, papirologije je bilo še pred leti veliko več kot danes. A vendar se mi zdi, da živimo v izredno bogati državi, če tovrstne zadeve namesto z avtomatizmom rešujemo s toliko papirji, toliko prelitega črnila in toliko uradniki, ki vsak dan preverjajo, ali se je kakšen državljan zmotil v prepisovanju matične številke