begovarezidenca

PRISTAVA Po desetletjih zapuščenosti se začenja obnova edine neoislamske vile v državi

Vila Rafut je končno dočakala čas obnove. Konec večdesetletnega obdobja zanemarjenosti je nastopil z obiskom ministrice za visoko šolstvo Mojce Kuclar Dolinar, ki je slovesno napovedala, da bo država v obnovo orientalske arhitekturne lepotice vložila več kot dva milijona evrov.

Arhitekt Anton Laščak, ki ga onstran meje imenujejo Antonio Lasciac, je vilo na obrobju rodne Gorice zgradil zase. Kljub visoki starosti - živel je od 1856 do 1946 - pa ni nikdar živel v njej.

Avtorja več kot 40 palač in vil so pri nas začeli odkrivati šele nedavno. V Egiptu, kjer zaradi pomanjkanja denarja počasi propadajo tisočletja stare stavbe faraonov, pa so prav v zadnjih letih povsem obnovili že več Laščakovih stavb.

Precej bolj žalostno usodo pa je doživela neoislamska vila na Pristavi, ki jo imenujejo z različnimi imeni: egiptovska vila, vila Laščak, vila Rafut, rafutska vila. Čeprav bi bilo najbolj ustrezno poimenovanje Laščakova vila, pa je najbolj uveljavljeno ime vila Rafut.

Toni Sanrocar, kot so Laščaka imenovali v njegovem rodnem furlanskem okolju goriškega Podturna, je kot otrok velikokrat romal na kostanjeviško Kapelo, pri 53 letih pa se je odločil, da bo na njeno pobočje postavil hišo. Do takrat je ambiciozni Goričan, ki mu sicer v domačem kraju kljub trudu ni uspelo postaviti skoraj nič, v Egiptu dosegel že vse: postal je direktor kraljevih palač, bil eden od najbolj priljubljenih arhitektov visoke družbe v Kairu in Aleksandriji, za zasluge je dobil plemiški naslov beg, ki ustreza evropskemu nazivu baron.

Rezidenca na Pristavi

Anton Laščak beg je na vhod posestva na Pristavi postavil vratarnico - salamlik. Portal, ki je bil zgrajen pred natanko sto leti, krasi mavrski obok, salamlik pa svojo nenavadnost prikrije z opečnato fasado in streho s korci. Večina mimoidočih v avtomobilih tako neobičajnosti sploh ne opazi. Veliko večji tujek v prostoru je po našem mnenju vrsta sodobnih tipskih realsocialističnih stanovanjskih hiš v okolici.

Tudi eksotični park, ki se pne od salamlika proti vili, je zasnoval Laščak. Nekoč je bilo v njem 114 različnih vrst dreves in grmov, danes je rastja občutno manj. Simetrični drevored z dvojno vrsto dreves na vsaki strani ceste se razvije v udobno serpentinasto cesto, ki jo trikrat seka peš pot s stopnicami.

Prostorna rezidenca je bila narejena v neoislamskem slogu, ki sovpada z evropsko secesijo. Laščak je na Pristavi, podobno kot pri palači kraljeve matere v Bosporju, mešal oba sloga. Stolpič - pravzaprav minaret - pa je stavbi dal značilno obliko.

Uničena in pozabljena

Vila sredi eksotičnega parka, ki zaradi visokega minareta budi radovednost obiskovalcev, je prvo uničenje doživela že sredi gradnje. Znašla se je namreč sredi soške fronte in konec prve svetovne vojne pričakala obglavljena (glej fotografijo). Čebula minareta je med bombardiranjem odpadla, streha in notranjost pa sta pogoreli. Laščak beg, ki je, tako kot njegov šef, filogermanski egiptovski kralj Abas, leta 1914 moral zapustiti britansko kolonijo ob Nilu, se je po koncu vojne vrnil v Evropo. Leta 1918 je vilo obnovil in dokončal.

V povojnih letih, po arhitektovi smrti, ko se je nova komunistična oblast rešila dedičev, je vila postala “družbena lastnina”. Vanjo se je vselil Higienski zavod (nato Zavod za zdravstveno varstvo), ki je prostore preuredil po svojih potrebah - vključno s prezidavami. Notranja oprema je izginila ali bila uničena, dve vogalni terasi s stebrom so prav barbarsko zazidali.

Po izselitvi zavoda so ostali prostori prazni, stoletna vrata so bila vržena s tečajev, v minaret pa oskrbniki ne dovolijo nikomur več, ker se lahko poruši. Primorske novice so pisale celo, da lastnik (ministrstvo) razmišlja o prodaji.

Rehabilitacija

A že kmalu zatem je nastal preobrat. Tega so napovedovali že članki v italijanskem in slovenskem časopisju, ki so obnavljali spomin na pozabljenega kraljevega arhitekta. Pozabljenosti je gotovo botrovalo tudi dejstvo, da se je Laščak ponašal z italijanstvom; šele v zadnjih letih pa se je izkazalo, da gre za človeka slovenskega rodu, ki je slovensko tudi govoril.

Novogoriška občina je 8. marca 2003 vilo s parkom razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena. Orientalska vila, ki so jo do takrat nekateri tudi v turističnih vodnikih označevali za tujek v prostoru, je dočakala boljše čase.

Po izpraznitvi je država vilo namenila novogoriški univerzi, 22. januarja pa je visokošolska ministrica Mojca Kucler Dolinar odkrila marmorno ploščo na fasadi kot neke vrste temeljni kamen prenove. V njej bodo čez kako leto dobile svoje prostore tri ustanove: Center za evromediteranske študije Emuni, podiplomska fakulteta Univerze v Novi Gorici in znanstveno-raziskovalna postaja SAZU Nova Gorica.

Vsekakor je to odličen začetek evropskega leta medkulturnega dialoga.

TINO MAMIĆ