možnostizarazpletsporov

V mejnem, pa tudi drugih sporih med Slovenijo in Hrvaško obstajata dve možnosti: dogovor ali razsodba tretjega. O tem, kdo bo tretji, pa se morata državi prej dogovoriti. V medijih se omenja različna sodišča (Hamburg, Ženeva, Haag) in različne postopke (arbitraža, mediacija, konciliacija).

Slovenija doslej na arbitražo ni pristajala, čeprav je ni nikoli glasno zavračala. Mladika pojasnjuje, da Hrvaška ni sprejela njenega predloga o arbitraži za spor glede neizplačanih vlog varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke.

Glede meje na morju in kopnem pa je Slovenija z zadnjim predlogom, ki je nastal aprila in doživel manjše popravke julija, prevzela pobudo in Hrvaški uradno predlagala arbitražo pred ženevskim sodiščem za poravnavo in arbitražo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse). Kot je znano, je Zagreb to zavrnil in ponovil, da je najprimernejše hamburško pomorsko sodišče OZN.

Hamburg ali Haag

Mednarodno sodišče za pomorsko pravo v Hamburgu deluje od leta 1996 kot specializirano sodišče za spore, ki izhajajo iz konvencije OZN o mednarodnem pomorskem pravu. Hrvaška je več let (do 2005) imela v njem svojega predstavnika, Slovenija pa s svojim kandidatom ni uspela, čemur je botroval predolg in preveč zbirokratiziran postopek, ki ga za te primere pozna Slovenija.

Sodišče v Hamburgu je doslej v obravnavo prejelo 13 primerov, nanj pa se lahko obrne 154 pogodbenic. Odločitve sodišča so končne in zavezujoče, nanje pa se ni mogoče pritožiti, vendar sodišče nima mehanizmov za dosego njihovega izpolnjevanja. Prednost je tudi, da država nima dodatnih stroškov.

Slovenijo moti, da sodišče ne razsoja tudi o meji na kopnem, saj je prav ta bistvena za nedoločeno mejo na morju. Propadli sporazum Drnovšek-Račan je ozemlja onkraj Dragonje prepustil Hrvaški, kar je bilo povezano s slovenskim koridorjem do mednarodnih voda.

Sodišče Ovse je nastalo leta 1995 za mirno reševanje sporov med 33 članicami organizacije, podpisnicami konvencije o poravnavi in arbitraži Ovse. Sodišče s sedežem v Ženevi ni stalni organ, ampak se ustanovi “ad hoc”, v kolikor je nanj naslovljena prošnja za rešitev spora. Komisija za poravnavo v začetni fazi postopka posluša primer in pripravi poročilo; nato imata stranki na voljo mesec dni, da sprejmeta zaključke. Če jih ne in se strinjata, da bosta vprašanje dala na arbitražo, poročilo predata “ad hoc” arbitražnemu sodišču, katerega odločitev je zavezujoča. Doslej na sodišče ni bil naslovljen še noben primer. Predsednik sodišča je francoski pravnik Robert Badinter, ki je v času osamosvajanja vodil arbitražno komisijo in januarja 1992 ocenil, da so meje nekdanjih republik SFRJ postale meje novih držav. Hrvaška ima v sodišču dva, Slovenija pa štiri člane.

Tretja ali četrta pot?

Med mednarodnimi institucijami, ki sta jih omenjali na obeh straneh meje poleg hamburškega in ženevskega sodišča, je še Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ). Gre za najvišje sodno telo OZN, ki je sprejelo že več sodb o kopenskih in morskih mejah. Njegova pomanjkljivost pa bi bila lahko ta, da razsoja zelo dolgo (Bosna in Hercegovina, ki je Srbijo tožila zaradi genocida, je čakala na razsodbo 14 let), poslovnik pa omogoča tudi intervencije tretjih držav. Tega sodišča ne gre mešati z začasnim sodiščem OZN za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji (ICTY), ki ima ravno tako sedež v Haagu.

Sodišče deluje od leta 1946. Stranke sodišča so avtomatično vse države članice OZN, ki edine lahko vložijo zahtevo za obravnavo spora. Sodbe so dokončne in se nanje ne da pritožiti. Če ena od vpletenih držav ne uresničuje sodbe, lahko druga primer preda Varnostnemu svetu.

Poleg teh treh sodišč je možna tudi neodvisna arbitraža, ko Slovenija imenuje enega, Hrvaška pa drugega člana arbitražne komisije, ta dva pa skupaj določita tretjega člana. Za končno rešitev sta potrebna vsaj dva glasova. Glavni pomanjkljivosti te arbitraže sta dolgotrajnost in visoka cena.

TINO MAMIĆ