pričesevendarleoglašajo

Priče se vendarle oglašajo

Vse več prič o povojnih pobojih tudi na Primorskem

V isti številki Primorskih novic je bil objavljen uvodni komentar drugega človeka v uredništvu PN, ki se po prepričanju nekaterih mojih kolegov nanaša na Mamićevo pisanje. Čeprav se sam ne prepoznam v očitkih, na tem mestu objavljam napisano, da si bralec sam ustvari sodbo. Isto velja za izjavo zveze borcev in kolumno lektorja Primorskih novic Jožeta Hočevarja.

Kodeks

Borci in somišljeniki v soboto na Erzelju, v nedeljo na Poreznu in v Temnici na Krasu ter konec tedna bog vedi kje še širom dežele so si upali častiti svojo preteklost, omadeževano s povojnimi poboj, ki v zadnjem času tako prepričljivo prevešajo tehtnico na protipartizansko in protirevolucionarno stran. Pa kaj, če so s tem samo počastili spomin na svoje padle, tudi civilne žrtve nacifašizma! Če seštejemo pobite na eni in drugi strani, je zločin neprimerljivo hujši na strani slovenskega protifašizma. Takšna logika se ob sporočilih s prizorišč partizanskih srečanj plete v glavah protagonistov zadnje “protirevolucionarne in protikomunistične” gonje in njihovih somišljenikov. Pri primerjanju teže zločina ne štejejo zgodovinski okviri, iskanje vira vsega zla, pri številkah niti to ne, da je Slovenija množično grobišče tudi okupatorjevih vojakov, četnikov ustašev, preverjenih domačih kolaborantov ... Saj za vsem vendar stojijo zgodovinarji, ki jim je pač treba verjeti. Vsak poklic ima svoj kodeks, napisan ali nenapisan. Tudi zgodovinarji. Verjetno je njihovo poslanstvo v tem, da vsako zlo postavijo v zgodovinski kontekst, da povežejo vzroke in posledice. Novinarji imamo v 11. členu svojega kodeksa zapisano, da mora novinar postaviti jasno ločnico med poročilom o dejstvih in svojim komentarjem. Kaj podobnega bi, vsaj do neke mere, pričakovali tudi od zgodovinarjev. Toda predvsem v zadnjem času gre čez vse meje prav v nasprotni smeri, opredeljevanje je očitno politično in razdvajajoče, pri čemer je jasno, kdo je v brezkompromisni ofenzivi. Vse skupaj je še huje, ko se povežejo “politični” zgodovinarji in novinarstvo. Ne samo, da je v medijih doziranje že bolj ali manj znanih dejstev (Barbarin rov v Hudi jami je znano grobišče in pred njim že dolgo stoji kapelica) neokusno, nekateri gredo še veliko dlje. Na dan prihajajo z imeni in s priimki ljudi, v katerih je moč “po pričevanju” spoznati morilce in likvidatorje. 2. člen novinarskega kodeksa pri objavi hudih obtožb zahteva, da mora novinar pridobiti odziv tistih, ki jih obtožbe zadevajo. Seveda, teh večinoma ni več in novinarskemu kodeksu je zadoščeno. Ostajajo pa njihovi hčere in sinovi in - na drugi strani - tudi hčere in sinovi žrtev. Seme sovraštva, nemara obračunavanja, je tako zasejano. Davorin Koron

Izjava

Na redni letni skupščini Območnega združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica, ki je bila dne 25.3.2009 na Dobrovem v Brdih, so bila obravnavana organizacijska vprašanja in prikazani uspehi, ki jih je organizacija dosegla v preteklem letu. V razpravi, ki je sledila, pa so bila poudarjena vprašanja in problemi, s katerimi se sooča naša organizacija in ki so hkrati tudi problemi vseh naših ljudi in naše družbe nasploh.

Območno združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica (OZB) je organizacija civilne družbe, ki deluje v javnem interesu na območju Mestne občine Nova Gorica in občin Brda, Kanal, Miren-Kostanjevica, Renče-Vogrsko in Šempeter-Vrtojba in je najbolj množična organizacija na tem območju. V svojih 49 krajevnih organizacijah združuje skupaj 3705 članov.

...

Druga svetovna vojna je bila neposredna posledica gospodarske krize in hkrati kulminacija imperialistične politike tistega časa. V tej vojni vihri je bil slovenski narod obsojen na izbris iz seznama narodov sveta in samo lastni volji in lastnemu boju se ima zahvaliti, da je preživel.

Zmagoviti partizanski boj, katerega neposredni udeleženci ali nasledniki smo člani naše organizacije, je bil odgovor okupatorjem in njihovim domačim sodelavcem na njihovo krvavo početje in na žrtve, ki so jih s svojim delovanjem povzročili. Mnogi partizani so dali svoje življenje za svobodo in mnogi med njimi so bili pokopani na skrivnih krajih zato, da njihovi grobovi ne bi bili oskrunjeni. Mnogim se je življenjska pot končala v zaporih, mučilnicah, taboriščih, v jamah ali kjerkoli drugje, ker je njihovo usodo skrojila tragična razdvojenost slovenskega naroda.

Grozote druge svetovne vojne in pa dejstvo, da se je ta vojna dejansko končala prav na ozemlju naše sedanje države, so vzrok in povod za tragične dogodke po vojni. Na tem, za Evropo majhnem koščku zemlje, se je maja in junija 1945 skoncentrirala večina poražene nemške vojske in njihovih s krvjo zaznamovanih sodelavcev. In prav na tem majhnem koščku zemlje, ki je hkrati stičišče poti iz juga na sever in iz vzhoda na zahod Evrope, se je zgodil končni obračun. Prišlo je do obračuna med poraženci in zmagovalci, med sejalci smrti in njihovimi maščevalci. Bil je to obračun za vse storjeno gorje v času nacizma in fašizma.

V tistem času so se zgodili dogodki, na katere danes gledamo z drugačnimi očmi in ki nas obdajajo z žalostjo. Najbolj nas žalostijo poskusi, da bi ves partizanski boj prikazali kot morijo, ki je dosegla vrh v mesecih neposredno po vojni. Dramatično odkrivanje že dolgo znanih grobišč žrtev druge svetovne vojne, cel niz medijskih dogodkov z izkrivljeno in tendenciozno interpretacijo, napihovanje in izmišljevanje zgodb o tem, kako so ti dogodki potekali, poklonitve žrtvam, ki so v funkciji političnega marketinga, vse to nas utrjuje v prepričanju, da gre le za še en poskus blatenja partizanskega boja.

Prav tako pa nas skrbijo poskusi, da bi s temi manipulacijami želeli vplivati na mlajše generacije in breme zgodovine in njenega najbolj tragičnega dela, razdvojenosti naroda, prenesti tudi na njih. Z nerealnim prikazovanjem in potvarjanjem zgodovine se jih hoče zavesti in zasejati seme novih sporov in novih zamer.

...

Skupščina Območnega združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica

Na majhnem telesu je vsaka rana velika

To velja za naš mali narod, stisnjen med valove večjih narodov. Ti ga ne le ljubkujoče oblivajo, ampak ga že brez vojne vihre z zvitimi nameni preplavljajo v želji, da ga ujamejo kot plen v svoja žrela. Med temi politično-gospodarskimi in drugimi pritiski je za majhen narod Rešenica le notranja (in jezikovna) trdnost.

Se pa najde zmamljen zgodovinar, ki - brez božje miselne svetlobe in brez odpuščajoče milostne ljubezni do majhnega in velikega, zmotnega in pravega - to krhko trdnost spodkopava s tem, da večjim narodom v veselje privoščljivo razkazuje svete rove, jame, fojbe in rane na telesu svoje lastne domovine matere, kjer se v narod najlaže zasadijo sovražnostne čeljusti.

In narod? Njegov jezik? Naj potoneta v ljubeče božajočih jarih tujega valovja? To ne bi bilo po božji milosti.

Zdravniško in biološko dejstvo, da je majhnemu telesu lahko vsaka - ne samo velika - rana usodna, velja tem bolj za jezik. Pri majhnih sta jezik in narod eno in isto, ista duša istega telesa, levo in desno lice istega obraza, prva in druga noga iste hoje. Zato je jezik treba negovati ob vsakem času. Ne le takrat, ko ga tujčini gazijo, brišejo z nagrobnih spomenikov, ga izganjajo iz šol, prepovedujejo pri maši - ali ga že nadomeščamo z žlobudro lingve franke, z angleškimi imeni za podjetja, deklice, fantiče in odrasle fičfiriče.

Velikim jezikom - ker so veliki - je odvečen strah pred vdori tujega čez mejo od sosedov. Rusom je prav malo mar priseljenih besed iz nemščine, tatarščine, francoščine. Angleži se ne zmenijo, ko se jim med žlahtne Shakespearjeve metafore vrivajo bledične tujerodnice iz kolonij. Celo Srbom se ne ježijo lasje ob vsaki izposojenki iz nekdaj gospodujoče turščine. Veliki jeziki vso navlako utopijo v oceanih svoje neizmernosti, kot so širne ruske stepe ugonobile Napolenonove in Hilerjeve generale in njihove armade.

Če bi si takšno popustljivost dovolili mi, bi že kdaj utonili v tujih morjih. Veliki narodi se branijo s svojo velikostjo, mi mali branimo svoj mali jezik in kulturo. Ker smo z Brižinskimi spomeniki začeli moliti po slovensko in molimo tako že tisoč let, bomo še naprej tako molili in svoj jezik varovali, kot so ga primorski čedermaci in svečeniki sv. Pavla pred fašisti. Usque ad mortem, tudi s smrtjo, so prisegli.

Vera Vezovnik, šolska ravnateljica s Škofij, upokojena slovenistka, mi je zapisala, da jo že “kar lep čas motijo nekatere na videz obrobne” jezikovne napake. Pa niso obrobne, ker na kratki koži je vsaka ureznina dolga.

* “Po radiu namesto pravilne oblike ‘pri njem’ pogosto slišim nepravilno ‘pri njemu’.” Zakaj? Zato, ker sta si 3. in 5. sklon precej podobna: obliki ‘k lepemu’ (3. skl.) in ‘pri lepem’ (5. skl.) se v pogovornem jeziku izgovorita ponekod enako. Zato začnemo za obe uporabljati 3. sklon (pri lepemu), kar je narobe. Pravilni sta samo obliki: pri lepem (pri njem) in k lepemu (k njemu).

* “Zadrege na splošno povzroča tudi raba dvojine: namesto pravilno ‘pred dvema letoma’ mnogi govorijo in pišejo nepravilno ‘pred dvemi leti’.” Do napačne rabe množine namesto dvojine je prišlo zato, ker sta si množinska in dvojinska sklanjatev precej podobni, dva sklona sta pa v dvojini in množini celo povsem enaka. Beseda ženska se glasi povsem enako npr. v 2. sklonu dvojine (dveh žensk) in množine (treh žensk). In povsem enako se glasi tudi v 5. sklonu dvojine (pri dveh ženskah) in množine (pri treh ženskah). Zato začnemo nápak izenačevati tudi druge sklone: “pred dvemi ženskami”, namesto “pred dvema ženskama” beži, a upajmo, da bo ušel. Ni pa to pravilno. Pri vseh besedah moramo razlikovati dvojinske in množinska oblike. Dvojina za naš jezik pomeni veliko bogastvo, a o tem kdaj drugikrat.

* “Namesto pravilno ‘ne da bi’ pogosto beremo in slišimo nepravilno ‘brez da bi’.” To nepravilnost posnemamo po neslovanskih jezikih, kjer predlog brez (it. senza, nem. ohne, fr. sans) uporabljajo pri samostalniku in glagolu. Slovenščina ga uporablja le pri samostalniku (npr. šel je brez slovesa), medtem ko ji pri glagolu zadošča že nikalnica (šel je, ne da bi se poslovil). Oblika “brez da bi se poslovil” je zato povsem zgrešena.

* “Celo v Primorskih novicah pišete narobe ‘decemberski’, namesto ‘decembrski’. Zato ne bo nič čudnega, če bom kdaj prebrala narobe ‘koperski’, namesto pravilno ‘koprski’ vodomet.” Draga soslavistka Vera, o Primorskih novicah pa ne rečem nič. Upam le, da vse, kar delajo, ti ljudje delajo v dobri veri - tudi napake - in jim bodi odpuščeno.

* “In kako se tebi zdi pogosta raba besede ‘starš’, npr. ‘vsak starš’ se mora zavedati svoje odgovornosti?” Prejšnje čase, ko so bili starši enota in celota, je bila v rabi le množinska oblika “starši”, poredko tudi dvojinska (dva) “starša”. Zdaj, ko imamo vse več enostarševskih družin, pa že uporabljamo manj običajno edninsko obliko (en) “starš”. Nenavadno, a slovnično pravilno.

Tako je z jezikom, ki ga z vašo pomočjo, drage bralke in bralci, in ob podpori urednikov Primorskih novic lahko branimo v teh vrsticah. Kako pa z zgodovinarjem, sprašujete, ki brez božje miselne svetlobe mami ljudstvo v omamo hudobije? Naj se ga ljudstvo in Bog usmilita v duhu vzdiha: Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!

Kot ni vedel pridigar na svečnico, kaj točno pravi vernikom, ko je razlagal: “Župnik bo prižgal svojo svečo pri oltarni sveči. In diakon bo prižgal svojo svečo pri župnikovi. Potem se bo obrnil in prižgal vse vernike v prvi vrsti.”

No, prižgal ni vernikov, le vsakemu njegovo svečo. Naj zgodovinarju Bog sam prižge svečo božje uvidevnosti v dobro narodu, otroku božjemu, ki po tolikšnem trpljenju uvidevnost tudi terja. JOŽE HOČEVAR