elektrosok

Elektrosok

Elektrošok

Pred nekaj tedni sem doživel pravcati šok. Elektrošok. Zgodilo se je povišanje cene elektrike za večje porabnike, beri - družine. Tri elektropodjetja so se namreč odločila, da bodo gospodinjstva, ki porabijo več te dragocene energije, plačevala več. Več energije neko gospodinjstvo porabi, višja bo njena cena. Problem, ki teh paradržavnih podjetij prav nič ne briga, pa je, da so večje družine avtomatično večji porabniki kot manjše. Trije porabijo več kot dva. -tirje pa več kot trije. Družina z dvema otrokoma tudi ob izjemnem varčevanju z energijo ne more porabiti toliko elektrike kot par brez otrok.

To je tako, kot če bi bila radenska v litrski plastenki cenejša od tiste v dvolitrski. Tisti, ki popije več radenske, namreč bolj onesnaži okolje od tistega, ki je popije manj (manj plastike, manj transporta itd.). Si predstavljate, da bi v trgovinah uvedli to logiko?

Jasno je, da gre za diskriminacijo. Če živiš v večji družini, boš samo zaradi tega dejstva plačeval višjo ceno elektrike. Po moji logiki je to kršitev človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic ima verjetno drugačno logiko. Bi jo mogoče bilo dobro pobarati. Ali ima otrok pravico do iste cene za gledanje televizije na uro, ne glede na to, ali jo gleda sam ali s tremi sorojenci?

In kaj odgovarjajo na očitek o diskriminatornosti Elektro Ljubljana, Elektro Primorska in Elektro Gorenjska? Da že itak obračunavajo prenizko ceno energije in imajo z gospodinjstvi izgubo. Ugotavljanje števila družinskih članov pa naj bi bilo predrago pa tudi prepovedano, zato družinam svetujejo, da se obrnejo na socialno službo za subvencije. Zanimivo, da tem istim podjetjem ni prepovedano predajati naslovov svojih naročnikov nacionalni RTV-hiši, da od njih terja RTV-prispevek. V času, ko so vsi podatki o številu družinskih članov v računalniku, bi bilo križanje teh podatkov z naslovi elektrouporabnikov stvar nekaj minut. Elektropodjetja so last države, upravne enote pa tudi. Kje je torej problem?

Doma smo v zadnjih letih najeli več kreditov za izolacijo hiše. Za izolacijo, centralno in sončne kolektorje smo porabili več tisoč evrov. Resda smo nekaj kreditov dobili po ugodnejši obrestni meri zaradi državnih subvencij, vendar zaradi tega ne čutim kakšne posebne hvaležnosti. V Luksemburgu sem namreč za nakup novega avtomobila v prvi banki dobil precej ugodnejšo obrestno mero. Investicija v energetsko varčnejšo prenovo se nam bo povrnila po več kot desetih letih. Namesto spodbude smo od države sedaj dobili "nagrado" v obliki dražje elektrike, saj kljub varčnim žarnicam in stalnemu opozarjanju otrok o ugašanju virov elektrike porabe ne moremo več bistveno znižati.

Doma smo se za življenje, ki je manj potratno, odločili zaradi sebe. In zaradi našega skupnega vse bolj meglenega in čedalje bolj zapacanega planeta. Besede ministrov, ki imajo polna usta nujnosti boja s podnebnimi spremembami, nas zato ne ganejo. Če pa država uvaja nove ukrepe, ki so v popolnem nasprotju z deklarirano zeleno politiko, in svoje funkcionarje prevaža v avtomobilih, ki porabijo za polovico goriva več od povprečnih, predlagam ministru in premieru, naj bodo o okoljski zavesti raje tiho. Tako bomo ob podobnih (elektro)šokih ljudje manj nervozni.

Bonbon, kolumna Čokoladni preliv, torek, 13.1.2009, Tino Mamić