arhivisomoč

Pred dnevi ste izdali knjigo o zavezniških tajnih službah v času druge svetovne vojne Operacija Julijska krajina. Gradivo ste zbirali deset let v londonskih arhivih britanske tajne službe. Se ti arhivi razlikujejo od slovenskih?

“Velika razlika je predvsem v redu, ki vlada v britanskih arhivih. Vse dostopno gradivo je namreč katalogizirano, obstajajo natančni vodniki z opisi, kakšna je vsebina posameznih dosjejev. V Arhivu RS sicer imajo vodnik tudi po razvpitem arhivu Udbe, vendar brez podrobnega kataloga. Prav to bi verjetno tudi umirilo vso sedanjo polemiko. Tega gradiva je namreč veliko. Sicer ne bomo nikoli dobili dostopa do vseh arhivov, saj tega ni nikjer. Posebej Britanci zelo pazijo, kaj bodo dali v javnost in česa ne. Natančno pa je znano, kaj bo dostopno, denimo, čez 20 ali 30 let.”

120 let od nastanka je doba, ko bi moral priti na dan tudi najbolj zaupni dokument. Se v praksi to tudi dogaja?

“Težko verjamem, da bi bilo prav vse arhivsko gradivo dostopno. Tudi britanska tajna služba MI6 ne bo nikoli sprostila vsega gradiva, kot sodim po razgovorih s svojimi britanskimi kolegi. Moramo pa vedeti, da je delo v arhivu dolgotrajno in se na hitro ne da veliko odkriti. Imeti arhive pomeni imeti moč. Informacije imajo vrednost danes in jih bodo imele tudi v prihodnosti.”

Vsaka oblast uničuje za seboj

Ali se da ugotoviti, če je bilo kaj gradiva uničenega?

“Več ljudi je potrdilo, da je v času sestopanja partije z oblasti v Sloveniji bilo uničenega veliko arhivskega gradiva. Problem je v tem, da ne vemo, kaj je bilo uničeno. Prav tako ne vemo, koliko je še gradiva, ki bi ga Sova še morala predati Arhivu RS, pa ga ni. Pri preučevanju je težko najti rdečo nit, saj je ogromno dokumentov na mikrofilmih, njihovo preučevanje pa zelo zamudno. Javnost se v zadnjem času zelo zanima za ta vprašanja. Tudi politika se zaveda njihovega pomena, zato ni nič čudnega, da velja tem vprašanjem toliko pozornosti. Vsak politik o tem tudi zelo pazljivo govori, saj se tovrstne podatke kaj lahko zlorabi. Sam sicer ne poznam ozadij sedanje afere, vem pa, da se vsaka oblast zelo nerada spušča v te polemike, saj lahko pri tem trpi varnost države. Ljudje se ne zavedajo, kakšen je pomen tajnih služb. Pa tudi strokovnjaki morajo biti previdni s tovrstno dokumentacijo. Vedno se morajo vprašati, zakaj so dobili v roke prav ta dokument in ne katerega drugega. To velja tudi za razvpiti seznam udba.net. Podobno je bilo z objavljenim seznamom italijanskih sodelavcev Gladia; tudi ta ni vseboval vseh obveščevalcev.”

Nekateri zgodovinarji pravijo, da se arhivi niso uničevali samo v času uvajanja demokracije, ampak da se to dogaja še danes. Tudi iz arhivov druge svetovne vojne naj bi kasneje izginili dokumenti...

“Govoric je veliko, vendar moramo biti pri tem zelo previdni. Včasih lahko zavedejo že sami naslovi fondov. Pa tudi dokumenti so lahko spravljeni v kakem drugem fondu. Poleg tega ni vse zanesljivo, kar hranijo arhivi, zlasti arhivi tajnih služb. Tako vsebujejo arhivi Udbe veliko dokumentov, ki so bili pisani preveč ideološko in mogoče ne ustrezajo resnici. To se žal opazi tudi pri nekaterih raziskovalcih, ki uporabljajo iste izraze in terminologijo.”

Zapečateno za prihodnje rodove

Ali dejstvo, da slovenska sodišča niso nikogar obsodila zaradi zločinov, storjenih med drugo svetovno vojno in po njej, govori, da so arhivi uničeni?

“To je zgolj hipoteza: verjetno je bilo veliko obremenilnega gradiva uničenega. Za likvidacije pa sploh ne vemo, ali so bili ukazi zanje pisni ali samo ustni. V zgodovini se je zgodilo marsikaj, kar ni napisano. Sam predlagam zgodovinskim akterjem, da svoje spomine in pričevanja napišejo, jih zapečatijo pred notarjem in zahtevajo, da se jih odpre 20, 30 ali 40 let kasneje. Za zgodovinarje bi bil to dragocen vir.”

Ste prepričani, da iz slovenskih arhivov dokumenti ne izginjajo več?

“Težko verjamem, da bi se to še dogajalo. Precej je odvisno tudi od tega, ali je gradivo natančno popisano, katalogizirano in oštevilčeno. Britanski dokumenti so tudi posebej vezani in oštevilčeni, da se točno ve, kaj obstaja. Pri nas so dosjeji oštevilčeni, vendar ne vsi. Udbini dosjeji, denimo, so bili večkrat oštevilčeni, morda zato, da se prikrije uničeno gradivo.”

Kako komentirate dejstvo, da je minister v arhivu Sove našel stroj za uničevanje papirja?

“Verjetno ima vsak slovenski urad stroj za uničevanje papirja. Gotovo pa ga nima v svojem arhivu. To bi morala Sova pojasniti, saj ne gre za klimatsko napravo, ampak za povsem nekaj drugega.

TINO MAMIĆ