zgodbaizbrisanega

Pred petnajstimi leti sem preko noči izgubil stalno bivališče in s tem tudi slovensko državljanstvo. To sem ugotovil šele nekaj mesev kasneje, poleti 1992, ko sem zaprosil za neki dokument, a so mi na upravni enoti v Ajdovščini pojasnili, da doma nimam več stalnega bivališča. Takrat se mi je sesul svet.

Nedržavljan sem postal dobro leto po tistem, ko sem na referendumu glasoval za neodvisno in samostojno Slovenijo. Takrat sem prvič v življenju imel glasovalno pravico in ko sem hodil po volišču sem imel občutek, kot da bi lebdel nad tlemi. Na prvih vobodnih volitvah še nisem imel 18 let, na drugih parlamentarnih pa ne državljanstva. Dovoljeno mi je bilo le glasovati za neodvisnost, sedaj me pa ne potrebujejo več, sem zlobno pripominjal.

Naj se vrnem še osemnajst let nazaj. Takrat me je oče, rojen na

Hrvaškem, na domačem ajdovskem matičnem uradu zapisal za Hrvata. Mislil je, da je to narodna pripadnost. Matičar pa mu tudi ni

pojasnil, da to ni mogoče, saj je opredeljevanje po narodnosti z

ustavo prepovedano. Ni mu razložil, da so v Jugoslaviji matični uradi

poleg državljanstva države vodili tudi evidenco republiških

državljanstev.

Oče je leta 1991 pravočasno vložil vlogo zase in na matičnem uradu povprašal, ali mora kaj storiti tudi za sinova, ki naju je ob rojstvu vpisal kot Hrvata. Matičarka ga je vprašala, kje sva se rodila. »V Šempetru.« »Torej imata slovensko državljanstvo,« je bila odločna

matičarka.

Takoj sem stopil do odvetnika, ki mi je pojasnil, da bi lahko tožil,

vendar bi to trajalo veliko dlje kot postopek za pridobitev državljanstva. Še isti dan sem začel zbirati dokumente in se zanimati,

na kakšen način bi najhitreje pridobil državljanstvo.

Med dokumenti je bilo tudi potrdilo o bivališču. Doma sem s starši

moral skleniti najemno pogodbo, kar je mamo spravilo v neutolažljiv

jok. Zadnji manjkajoči dokument je bil izpisnica iz aktualnega

državljanstva. Tu se je zapletlo, saj je bila zabeležba o državljanstvu Socialistične republike Hrvaške samo v ajdovskem matičnem uradu. Na Hrvaškem z menoj niso imeli nič. Ne le, da nisem imel slovenskega državljanstva – nobenega nisem imel!

Obrnil sem se tudi na politike in časopisje. Ne spominjam se več

točno, komu sem vse pisal, dobro vem le to, da mi takratni predsednik države Milan Kučan sploh ni odgovoril. V Slovencu so objavili pismo bralca, v Slovenskih novicah pa so zgodbo objavili kot članek z naslovom Tujec v svojem domu. Kmalu zatem sem kot študent-nedržavljan izgubil še republiško štipendijo.

Sreča v nesreči je bila, da mi dokumenti v obdobju večmesečnega

čakanja na državljanstvo niso iztekli in sem lahko potoval. Brez

denarja sem lažje preživel kot brez potovanj ...

V vseh teh 15 letih sem srečal kar precej zgodb izbrisanih. Številne

so žalostne in pretresljive. Vendar to ne velja za izbrisanega poveljnika JLA, ki je kriv za civilne žrtve na Dolenjskem v osamosvojitveni vojni leta 1991. Preproste ženice, ki je bila ob državljanstvo zaradi nevednosti in napačnih informacij »pametnejšega« soseda, ne moremo trpati v isti koš z agresorji.

Ne dovolim pa političnih manipulacij, ki se jih gredo Aleksandar

Todorović in njegovi v imenu vseh izbrisanih. Gospod Todorović, ne v

mojem imenu!

Za razliko od njega in njegovih somišljenikov, sva si midva z bratom status uredila že v nekaj mesecih. Če pa so nekateri ugotovili, da bi radi postali slovenski državljani šele po nekaj letih prostovoljnega življenja v matičnih republikah, to ne more biti problem vse države.

Gonjo, ki smo ji priča zadnje mesece, vodijo politiki, ki skušajo tako

nabirati politične točke. Todorović in njegovi pa se nadejajo mastnih

odškodnin od države, ki so jo v vseh zadnjih dvajsetih letih pljuvali.

Človekove pravice so svetinja, zato se država mora oddolžiti oškodovancem, ki so jim bile kršene. Vsak primer pa je potrebno proučiti posebej, sicer bo ogromno novih nepravičnosti.