madeinslovenia

Leto ali dve po osamosvojitvi sem se pogovarjal z novinarskim kolegom o napisih MADE IN SLOVENIA. Ugotavljala sva, da praktično nimava nobenega izdelka, ki bi imel ta napis. Ko se je spomnil, da ima doma kratko majico s tem napisom (ali T-majico, kot nekateri slovenski prevajalci v Uradnem listu Evropske unije prevajajo angleško »T-shirt«), se je moja frustracija vzpela do neba. Sedaj, dobrih trinajst let po razglasitvi neodvisnosti, ostaja položaj skorajda enak. Oznake MADE IN YUGOSLAVIA skorajda ni več nikjer dobiti, in vendar je MADE IN SLOVENIA izredno redek pojav. Težko bi doma našel izdelek s tem napisom. Zakaj?

Po mojem je osnovni razlog izjemna samozadostnost, ki je lastnost tako pred- kot tudi po-osamosvojitvenih Slovencev. Proizvajalci najrazličnejših izdelkov ne čutijo potrebe, da bi na svoj izdelek napisali mednarodno razpoznavno poreklo o izvoru. Podjetje napiše svojo predstavitev v slovenščini, to objavi na svetovnem spletu in zgodba je končana. Da bi bila mera polna so ta besedila velikokrat nelektorirana, slogovno nizke kakovosti in polna nepotrebnih tujk in kalkov. Kako bi se tu znašel neslovensko govoreči spletni obiskovalec strani? Kot da bi šlo za slovenski, ne svetovni splet, in to strogo omejen na ozemlje Republike Slovenije.

Ves planet je postal ena sama vas, znajo povedati številni medijski strokovnjaki. Ampak ne, za večino slovenskih proizvajalcev to ne velja. Oni ostajajo v pragozdu, kjer si tako kot Mavgli iz risanke vas ogledujejo od daleč, z vrha drevesne krošnje. Jezik, ki se uporablja v vasi, Mavgliju ni potreben, saj se z opicami sporazumeva s kretnjami in kriki. Ne potrebuje ga, saj se njegov svet konča z džunglo. Tako nekako se obnaša proizvajalec jogurta, ki na embalažo zapiše vse samo v slovenščini. Po svoje ga razumem – njegovi potrošniki so le Slovenci, na izdelke za izvoz pa že napiše tudi nekaj prevedenih podatkov. Nikoli pa ne pomisli, da Slovenija od turizma zasluži letno milijardo eurov (ja, eurov, ne evrov; tako se po novem piše; govorimo pa itak že). Če bi to vedel, bi namreč sklepal, da njegov jogurt gotovo dobi v roke tudi kak tuji turist v hotelu, na črpalki ali v trgovini.

Egiptovski hieroglifi so bili dolgo nerazvozlani. Strokovnjaki so se ubadali s tem starodavnim jezikom, a ga niso uspeli prebrati. Dokler ni nekdo slučajno našel istega napisa v treh različnih jezikih. Eden od teh jezikov pa je bil arheologom poznan. S primerjanjem egiptovskega zapisa s prevodom so strokovnjaki uspeli razvozlati skrivnost hieroglifov. Nenadoma se nam je odprl novi svet – predstavljajmo si, koliko smo izvedeli, ko smo se naučili brati hieroglife, ki jih je ohranjenih veliko! O Egiptu smo v trenutku izvedeli več kot stotine arheologov, ki so se potili pod saharskim soncem. Vse to zaradi nekoga, ki je čutil potrebo, da bi isto vsebino napisal ne le v enem jeziku.

Predstavljajmo si svet čez tisoč let. Slovenskega jezika (kakor tudi ne italijanskega in nemškega) že davno ni več in temnopolti prebivalci sončne strani Alp se precej zanimajo, kdo je živel na teh prostorih pred rušilno sedmo svetovno vojno, ki je povzročila praktično izginotje vse nekdanje evropske civilizacije. Eden od njih, imenujmo ga Hasan Sava, ob vrtanju vodnjaka med izkopano zemljo najde nekaj bleščečega. S prsti očisti najdeni listek iz tenke plasti aluminija. Nekoč je imel okroglo obliko, sedaj ima v rokah le polovico. Na lističu so še dobro vidne velike, ki so bile vtisnjene v podlago. Zaporedje črk J-O-G-U-R-T/I-Z/J-A-G-O-D mu je nerazumljivo. Tudi tri vrstice, ki so z manjšo pisavo nekaj sporočale, mu niso pomenile ničesar. Pomaga mu učitelj iz sosednjega mesta, ki pozna staro angleščino, jezik, ki je precej podoben tisti angleščini, ki jo govorijo danes. Po nekaj dneh mu učitelj pove, da je pred vsaj sedemsto leti na vrtu njegove hiše odvrgel lonček z mlečnim napitkom, pomešanim z jagodami. Bil je prebivalec antične državne tvorbe SLOVENIA, ki je propadla pred 500 leti. Vse to je ugotovil, ker je bil vtisnjen napis v dveh starih jezikih, ki ju nihče več ne pozna in v tretjem, staroangleščini, ki jo strokovnjaki precej dobro poznajo. Hasan je bil presrečen. Svetleči listek je obesil na steno in s ponosom pripovedoval prijateljem, kdo je pred tisočletjem živel v teh krajih. (Ime proizvajalca jogurta se je tudi ohranilo, vendar ga ne omenjam, da ne bi kdo rekel, da gre za oglaševanje:-)

Mogoče malo fantaziram, ker sem v osnovni šoli prebral preveč znanstvenofantastičnih romanov. Vendar dejstvo je, da so najboljša arheološka najdišča prav smetišča in pokopališča. Tam arheologi največ najdejo. Ironija: ker naše generacije zelo malo odpadkov reciklirajo, je to odlična »naložba« za zgodovino.

Ne gre samo za vprašanje jogurtov in drugih izdelkov, ki jih tujci pokupijo v Sloveniji. Tudi če vnaprej vem, da izdelek ne nikoli prišel v roke tujcu, bi iz preproste želje, da bi se to zgodilo dodal (vsaj) angleški napis. Iz ambicije. (Če sploh vem, kaj to je.) Zakaj ne bi vsaka slovenska knjiga ob vseh urednikih, ki so našteti na koncu, imela tudi napisa v angleščini, da gre za izdelek s slovenskim poreklom v slovenskem jeziku? Sam zbiram Sveta pisma v različnih slovanskih jezikih. V antikvariatu sem našel enega, ki je v slovanskem črkopisu, vendar v meni neznanem jeziku. Prej ali slej bom že izvedel, za kateri jezik gre, vendar bi bila ta zadrega rešena, če bi izdajatelji napisali en stavek v angleščini. Koliko ljudi na našem planetu bi se znašlo pred isto zadrego, če bi v roke dobili slovenski časopis ali knjigo?

Ampak kako bomo o tem sploh razmišljali, če pa še osrednji in nacionalni slovenski mediji napišejo: »..to-in-to se je zgodilo na Čopovi.« Ali pa: »Na Viču so ponoči vlomili v trgovino.« Piscu, ki verjetno že tri leta živi v Ljubljani, se to zdi logično (Ja, kdo pa ne ve, kje je Vič?), ker se njegovo obzorje zaključi z ljubljanskim barjem. Po njegovem vsi Slovenci namreč vemo, da če rečemo Čopova, to pomeni Čopovo ulico v Ljubljani. In Vič je, logično, ljubljanska četrt, za katero ni potrebno posebej navajati »ljubljanska«.

Ste že kdaj slišali, da bi v katerem mediju objavili, da se je zgodilo nekaj »na Lentu«, brez »mariborskemu«? Čeprav je Lent verjetno edini slovenski kraj s tem imenom, Čopovih ulic pa je več. Ko gre za vse kraje izven kroga ljubljanske obvoznice, pa je potrebno pri vsakem manjšem naselju dodajati »pri tem-in-tem-večjem-kraju«. Še več, določeni kraji so dobili nova imena, saj se jim starih ne da učiti. Šempeter pri Gorici, Sveta gora pri Gorici itn prekrščujejo v Šempeter/Sveta gora pri Novi Gorici. Vendar tudi to ni najhuje. Nekaterim so tudi spremenili ime. Slovenska Istra si ne zasluži niti svojega lastnega imena – po vojni so jo prekrstili v Obalo. (Naj nam bo dovoljeno spregledati preimenovanja zaradi ideološke oporečnosti.)

Ah, provinicialci, bo marsikdo pomislil. Ja, dokler ne bomo za prestolnico z okolico začeli množično uporabljati ime Barje. (Ljubljanska Čopova je barju veliko bližje kot skoraj vse slovenske istrske vasi obali. Torej lahko vso Ljubljano z okolico imenujemo krajše - Barje.)

Tako izključujoče do negovorcev nacionalnega jezika se obnašajo provincialci in številčni narodi (namenoma ne uporabljam izraza veliki narodi, ker gre za število, ne pa veličino). Torej smo provincialci?