slovenijajevelika

Kadar slovenski novinar povabi k mikrofonu tujca, se njegovo vprašanje običajno glasi: "Kakšna se vam zdi Slovenija, čeprav je majhna?" Ko povprečen poslušalec sliši odgovor: "Čudovita, čeprav zelo majhna," je na moč zadovoljen.

Slovenci smo obsedeni od občutka majhnosti. Pri zgodovini in književnosti nas učijo, kako smo bili vedno majhni (ali celo hlapci). V vseh turističnih promocijah je majhnost na prvem mestu. Kot da bi to privabljalo turiste. Nisem še srečal turista (kaj šele popotnika), ki bi si ogledal eno državo zaradi tega, ker je majhna. Razen seveda, kadar govorimo o miniaturnih, žepnih državicah tipa Monako ali Lihtenštajn. Te državice so resnično majhne in zaradi tega privlačne.

A če se primerjamo že s tremi državicami, članicami EU, ki so manjše od Slovenije, ne bomo prav v nobeni doživeli identificiranja z majhnostjo. Posebej se o tem ne govori na Malti, čeprav dosega velikost ene sedemdesetine Slovenije. Pa tudi v Luksemburgu ali na Cipru ne. Tudi pribaltiške države, ki jih v slovenščini tako radi imenujemo pribaltiške "državice", nikjer ne omenjajo svoje majhnosti. Ali ste že kje slišali, da bi kdo omenil malo Makedonijo?

Pri nas pa je majhnost postala diferentia specifica. Slovenija se od drugih držav loči po temu da je majhna. Neumnost! Slovenija se od drugih držav loči le po tem, da jo imajo njeni prebivalci za majhno.

Vsi uslužbenci različnih organov Evropske unije dobijo vsak teden svoj interni časopis, ki izhaja v nakladi 50 000 izvodov. V zadnjih mesecih izhajajo tudi posebne izdaje, posvečena predstavitvi ene nove članice. Na prvi strani časnika je članek komisarja Potočnika. Naslov njegovega članka, uvodnika - ali ne vem kako naj bi rekel članku, ki je napisan na ravni srednješolskega prostega spisa – je: Small is beautiful. Skoraj na rit me je vrglo. Pa kaj za božjo voljo je Potočnik hotel sporočiti s tem naslovom? Časnik, ki ga berejo v potovanja zaljubljeni evrokrati s plačami na ravni naših ministrskih, je idealna možnost za turistično promocijo države, ne pa za jamranje o naši majhnosti. Pričakoval bi torej, da bodo Slovenci, povabljeni k projektu, posredovali gradivo, ki bo tujca najbolj pritegnilo. Najprivlačnejše fotografije in opisi najboljšega, kar premoremo.

In vendar so fotografije, ki jih je bruseljskemu uredništvu posredovala naša vladna služba za informiranje, prav take, neprivlačne. Osem fotografij je posnetih v Ljubljani, šest je portretov znanih Slovencev in ena fotka prikazuje potico (ki jo, mimogrede, poznajo tudi drugod). Šele na zadnji strani se pojavi ena fotografija z lipicancem, druga z vinsko kletjo, tretja z Bledom in četrta z buteljkami vina. Če bi fotografije posredovala turistična agencija ali založniška hiša, jim tega ne bi tako zameril. Tu pa gre za službo, ki se financira iz proračuna in je posebej namenjena temu, da (uglednim) tujcem privlačno predstavi državo. Kaj se ve, mogoče pa tudi oni mislijo, da je Slovenija majhna? Nič čudnega, saj se zanje Slovenija očitno konča na Ljubljanskem barju.

Majhnost naših ljudi, ki so zaposleni za promocijo Slovenije se vidi tudi v ljubljanocentrizmu. Nihče ne oporeka, da je Ljubljana lepa in tudi za tuje turiste privlačna. Vendar še vedno je to povprečno srednjevropsko mesto z baročnimi cerkvami, kakršnih je povsod precej. Turist na obisku v srednji Evropi si bo raje kot Ljubljano šel pogledal Salzburg (ali Solnograd, kot smo ga nekoč imenovali), ali Gradec. Zato je potrebno tuje turiste v Slovenijo vabiti s tistim, česar drugod ni. Postojnska jama ali Škocjanske jame je nekaj posebnega, česar v okoliških državah ni. Cerkniško jezero in drugi kraški naravni spomeniki so tudi nekaj edinstvenega, čeprav se kraški pojavi najdejo po vsem svetu. Za nesredozemske države, posebej severnoevropske, je nekaj posebnega Piran. Za nealpske dežele pa Bled, Bohinj, Logarska in Trenta. V Ljubljani pa ni v pomenu turističnih atrakcij, posebnega pravzaprav nič, razen nekaj Plečnikovih mojstrovin. Tromostovje (genialna rešitev arhitekta, ki zaradi naraščajočega prometa ni gradil novega mostu, ampak mu je preprosto dodal dva) je nekaj izjemnega, česar ne najdeš po drugih mestih.

Druga cvetka je zemljevid Slovenije, kjer ni Kopra, edinega slovenskega pristanišča in okna v svet. So pa na zemljevidu - poleg velikih mest – tudi Ribnica, Kočevje in Tolmin. Le na primorskem jugu je vse prazno. Nobenega naselja. Koper je očitno le še ljubljanska plaža, ki si niti imena na zemljevidu ne zasluži.

Vse članke, razen enega, so napisali ljudje, ki jih plačuje Republika Slovenija. V njih so spregovorili o slovenščini, EU-ju, slovenski kuhinji, Ljubljani, slovenski kulturi, ekstremnih športih in o slovenskem značaju. O turističnih atrakcijah, razen o Ljubljani sami, ničesar.

Ista fotografija ljubljanskega nabrežja, kot je bila objavljena v tej brošuri, se je pojavila tudi na letnem koledarju Evropske Komisije. Vse države pristopnice so predstavljene s po eno fotografijo in Slovenijo predstavlja nabrežje kalne Ljubljanice. Opazovalcu fotografij na koledarju seveda veliko bolj padejo v oči prizori iz drugih držav, ki so poslale svoje najprivlačnejše turistične točke. Vsakdo bi med temi fotografijami veliko prej opazil Bled kot pa ljubljanske hiše. Žal pa…

Če sam sebe ne ceniš, tudi drugih ne moreš. Podcenjevanje sebe, svoje države in nacije je eden od pomembnih vzrokov za velikokrat neuspešno zunanjo politiko, za samomore, bolestni nacionalizem in za priklanjanje vsemu, kar je tujega in prihaja iz Nemčije, Avstrije ali Italije.

Ko smo začeli izgubljati lipicance, nismo zavpili, da nam morajo "v glihi viži" Avstrijci vrniti Dunajske dečke, saj jih je ustanovil Slovenec (prvi dunajski škof Jurij Slatkonja je bil slovenskega rodu), ampak smo se začeli braniti. Tisti, ki se širokoustijo o premikanju slovenskih kopenskih meja do Mirne, bi se morali potemtakem zavzemati tudi za avstrijsko Koroško in zamejsko Primorsko. A taki se največkrat ne zanimajo niti za osnovne človekove pravice Slovencev onstran meja, kaj šele za čezmejno dogajanje v slovenskih skupnostih. Na slovenski televiziji ima kulturno dogajanje v Ljubljani 85 odstotni delež, slovensko "podeželje" ("neljubljanska" Slovenija) 15 %, zamejstvo pa 0 %. Včasih pa je kulturna oddaja po Odmevih izključno iz dogodkov v prestolnici. Ankete nacionalke so posnete večinoma na ljubljanski Čopovi ulici. Je mišljenje mimoidočih na Čopovi res edini reprezentativni vzorec za slovensko javno mnenje? Zakaj pa ne bi tu in tam povprašali tudi sprehajalce na Mariborskem Glavnem trgu? Končno je Maribor glavno mesto Štajerske in Štajercev je skoraj milijon! Ne, pogled urednikov je zožen na razgled z Ljubljanskega gradu.

Da pri obsedenosti z majhnostjo Slovenije in veličino Ljubljane ne gre samo za en primer, naj navedem še predstavitveno brošuro, ki jo je EU izdala pred pristopom novih članic. Fotografije o Sloveniji je posredovalo slovensko veleposlaništvo v Parizu: Robov vodnjak, ljubljanski WTC, stara Ljubljana, kurenti v Planici in Bled. Sprašujem se, kaj je posebnega pri pogledu na obvoznico in Svetovni trgovinski center? Kaj so ljubljanske hiše in obvoznica posebnega v primerjavi s Trento, Logarsko, Piranom, Štanjelom ali celjskim gornjim gradom?

Glede opevane slovenske kulture pa je v brošuri pasica o Tomažu Lavriču, avtorju Diareje. Strip iz Mladine po mojem ne more biti edini primer, ki predstavlja tisočletno slovensko kulturo. Če hočemo predstaviti slovensko kulturo v eni pasici, potem je veliko stvari bolj reprezentativnih kot Diareja, če omenim samo Brižinske spomenike, Trubarja ali Sonetni venec. Ali ni veliko bolj zanimivo dejstvo o naši kulturi, da skoraj vsak Slovenec poje v pevskem zboru, številni pa v dveh ali treh?

Druga cvetka je pregled slovenske zgodovine. Omenjene so vse najpomembnejše točke slovenske nacionalne zgodovine, razen ustoličevanja in dveh neodvisnih slovenskih držav: Karantanije in Spodnje Panonije. Avtorjem evropskega tednika ni za zameriti nepoznavanja slovenske stvarnosti. Povsem razumem jih, saj jim tako podobo o Sloveniji nudijo naše inštitucije, spletne strani in literatura. Vsi ti mediji govore veliko več o NOB kot pa o zgodovinskih temeljih slovenske državnosti. Republika Slovenija je že naša peta država…

Edina stvar, glede katere se obnašamo kot "velika" nacija, je slovenščina. Čeprav je vse več o Sloveniji napisano tudi v tujih jezikih, so le redki muzeji, primerni za obisk tujca. Vodniki in napisi ob eksponatih so običajno samo v slovenščini. Na prometnih znakih tujih označb praviloma ni. Kako naj tujec, ki sicer lahko pozna pet svetovnih jezikov, ve, kaj pomeni "obvoz" ali "avtocesta". Edina dva večjezična napisa na avtocesti sta "Pay toll" in We are constructing highways, sorry for delay". V številnih slovenskih javnih ustanovah bi lahko že na recepciji obesili napis:"Tu govorimo izključno slovensko." Seveda namigujem na analogijo s "Qui si parla soltanto italiano." Tako izključujoče se do negovorcev uradnega jezika obnašajo tudi Francozi, Britanci ali Američani. V tem smo jim podobni. Torej smo kot oni; kot veliki.

Posebej žalostno pa je, da številna podjetja, ki imajo tujezveneča imena, spletnih strani sploh nimajo ali pa le-te zgolj v slovenščini. Ko puristi ali borci za slovenski jezik protestirajo zoper tuja imen podjetij, pa lastniki raznih internationalov, shopov in exportov kričijo, da so evropsko usmerjena firma, ki mora zaradi mednarodnega poslovanja in globalizacije imeti ime, ki ga bodo tudi v tujini razumeli.

Slovenski nogomet je odlična primera o slovenski majhnosti. Takoj po osamosvojitvi je slovenska nacionalna nogometna reprezentanca igrala izrazito obrambno. Svojo priložnost so iskali v neodločenih rezultatih in celotno moštvo je bilo v obrambnih vrstah. Kakovost našega nogometa se namreč niti od daleč ne da primerjati z drugimi državami in zato je treba igrati "bunker" in takrat, ko se slučajno pokaže prilika za protinapad, poskusiti dati gol. Takrat je bila naša reprezentanca v isti kategoriji kot Wales in Albanija. Potem je prišel za trenerja Srečko Katanec. Razpolagal je z istim naborom igralcev in slovensko ligo, ki je na ravni nekdanje jugoslovanske druge ali celo tretje lige. Vendar je igralcem okrepil samozavest in jim povišal ambicije. Vcepil jim je zmagovalno zavest. Nekoč so mislili, da so majhni, ob Katancu pa so se zavedli, da so sicer manjši od nekaterih, a kljub temu normalne "velikosti".

To je recept uspeha za slovensko gospodarstvo, politiko in kulturo. Uspešni so tisti, ki se nimajo za majhne, ampak samozavestno nastopajo v svojem okolju.

Cankar je svoje rojake ozmerjal s hlapci. In prav je imel. A Cankar sam ni bil hlapec. In tudi veliko drugih Slovencev ne. Tako kot danes.

V Sloveniji trenutno vladajo večinoma isti ljudje kot v nekdanjem pritlehnem režimu in njihova vizija o Sloveniji ni visoka. Naj torej govorijo o svoji majhnosti, našo državo in nacijo pa naj nehajo označevati s temi neustreznimi oznakami.

Tino Mamić