plin

Objava hrvaškega zemljevida, na katerem je hrvaška vlada podelila koncesijo naftni družbi Ina tudi za južni del piranskega zaliva, je razvnela diplomatsko dejavnost med Ljubljano in Zagrebom. V ozadju morskega mejnega spora so tudi odkrita in neodkrita plinska polja severnega Jadrana. V zadnjem letu se je število plinskih ploščadi podvojilo.

Prva sta zemljevid, na katerem je razvidno, da je hrvaška naftna družba Ina dobila petletno koncesijo za raziskave naftnih in plinskih nahajališč vse do sredinske črte Piranskega zaliva, objavila TV Slovenija in Delo. Podoben zemljevid je na voljo tudi na spletnih straneh Ine in ga danes objavljamo.

Zunanji minister Dimitrij Rupel je zaradi tega poslal noto v Zagreb in prejel odgovor, da odločitev hrvaške vlade glede koncesije Ine ne vsebuje nobenih zemljevidov. “Severni del raziskovalnega območja je v zadnji odločitvi določen opisno. Sledi meji epikontinentalnega pasu in teritorialnega morja Republike Hrvaške do točke A, ki je označena kot 'sečišče z državno mejo Republike Slovenije in obalne linije' in na noben način ne prejudicira končne rešitve vprašanja razmejitve na morju med Hrvaško in Slovenijo,” je zapisalo hrvaško zunanje ministrstvo.

Plinske ploščadi

Slovenski interes za ozemeljski dostop do mednarodnih voda je povezan tudi z naravnimi bogastvi, namigujejo nekateri na obeh straneh meje. V severnem Jadranu, kjer je bilo še pred letom dni pet ploščadi, deluje danes 13 ploščadi, na katerih načrpajo slabih pet milijonov kubičnih metrov plina dnevno. Letos načrtujejo, da bodo načrpali milijardo kubičnih metrov plina, kar je skoraj toliko, kolikor porabi vsa Slovenija v enem letu. Hrvaška Ina je v izkoriščanje plina skupaj z italijansko družbo Eni vložila že 700 milijonov dolarjev, do jeseni pa bo končala 45-kilometrski podmorski plinovod med plinskimi polji in Puljem. Največja ploščad Ivana leži jugozahodno od Pulja. Ina napoveduje, da bo nafto in plin iskala še na srednjem in južnem Jadranu.

Zaradi koncesije Ini je slovenska vlada prvič protestirala že 5. januarja letos. Rupel upa na rešitev, čeprav se boji, da je v obeh državah preveč “nasprotnikov razumevanja”.

Politika na kopnem

Koprski poslanec Socialnih demokratov (SD) Aurelio Juri je Rupla pozval, naj opusti “že malce inflatorno pošiljanje diplomatskih not” in pristopi k arbitraži. Tudi poslanec hrvaške opozicijske stranke prava (HSP) Tonči Tadić je opozoril, da je EU pred dvema letoma “nedvomno povedala Hrvaški, naj svoje obmejne probleme uredi na sodišču v Haagu, če jih ne more urediti bilateralno”.

Na obmejnem območju pa sporu med državama niso namenili posebne pozornosti. Piranski župan Tomaž Gantar se s sredinsko mejno črto ne strinja. Meni, da skušajo Hrvati s takimi potezami prejudicirati mejo, ki še ni določena, njegov sosed, župan v Umagu Vlado Kraljević, pa nam do zaključka redakcije ni poslal svojega komentarja, za katerega smo ga zaprosili. Kar zadeva katastrske evidence spornih obmejnih parcel južno od Dragonje, pa je hrvaško zunanje ministrstvo poudarilo, da so vpisane v njihove zemljiške knjige že od leta 1963, ne pa od leta 1992, kot je zapisano v slovenski Beli knjigi. Sporno območje, ki ga obe državi štejeta za svoje državno ozemlje, meri 13 hektarov (široko je 200 metrov, dolgo pa šest kilometrov).

TINO MAMIĆ

ob fotografiji:

Inin zemljevid, na katerem so označena tri območja s koncesijo za nafto in plin: Panon (zelena), Dinaridi (rdeča) in Jadran (modra). Piranski zaliv v rdeči coni je razdeljen na pol.