pobojinameji

Evropa se letos spominja padca železne zavese, katere najbolj znan simbol, berlinski zid, je padel pred dvajsetimi leti. Izrazu, ki ga je skoval britanski premier Winston Churchill, nekateri v Sloveniji oporekajo, saj je primorska zahodna meja v marsičem simbol povezovanja med komunističnim Vzhodom in demokratičnim Zahodom. Meja za Primorce ni pomenila take ovire in se je radi hudomušno spominjajo zaradi “švercanja”: tihotapljenja kavbojk, banan in kave. A vendar ima meja tudi svojo temno stran.

Na samem začetku pohodne poti na Kokoško, priljubljen vrh nad Trstom, stoji stražni stolp, ki spominja na čase železne zavese.

Nema priča

Zob časa ga je že precej načel, saj še nima te sreče, da bi ga, tako kot njegovega “tovariša” v Vrtojbi, obnovili in preuredili v muzej. Stolp je nema priča časov, ko si zastražene meje ni bilo mogoče predstavljati drugače.

Našo mejo je jugoslovanska propaganda celo hvalila kot najbolj odprto mejo v Evropi. To je bila laž. Ta meja je bila le najsvobodnejši del železne zavese, saj so v Evropi že takrat ponekod meje prehajali po avtocestah s “stotko” na avtomobilskem števcu.

Danes, ko je taka meja tudi slovensko-italijanska, si že težko predstavljamo, kako je bilo pred dvajsetimi leti. Takrat so se v Sloveniji že pojavile prve demokratične politične stranke, v Berlinu pa je pri plezanju čez zid padla zadnja žrtev železne zavese (februar 1989).

Mejo z zahodnimi državami so komunistične države budno čuvale z vojsko. Tudi v Sloveniji je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) pri poskusih prebega pobila nekaj sto ljudi. To pravzaprav ni bilo niti tako veliko, če pomislimo, da je državo samo v prvih desetih letih zapustilo 100.000 ljudi.

Glasne priče

Alojz Podbersič (roj. 1938) iz Vrtojbe, se še dobro spominja krvi: “Naša družina ima njivo tik ob današnji slovensko-italijanski meji, to je med nekdanjim jugoslovanskim stražnim stolpom in mejno črto. Živo se spominjam besed jugoslovanskega graničarja, ki mi je leta 1953 povedal, kako so vojaki tam ustrelili neznanega begunca in ga nato pokopali v gozdu Panovec. Sicer smo večkrat, zlasti ob poletnih večerih, ko so bila domača hišna okna odprta, slišali rafale zahodno od Vrtojbe, v smeri proti državni meji.”

Pobitih se spominja tudi Slavko Silič (roj. 1919) iz Orehovelj, ki pravi, da so v prvih letih po drugi svetovni vojni pobite ob meji, zlasti na Rojah med Mirnom in Vrtojbo, pokopavali ob zidu na odmaknjenem delu pokopališča v Biljah, kjer danes ni več sledov o mestu pokopa.

“Prevoz je potekal navsezgodaj zjutraj, ob budnem spremljanju miličnikov in udbovcev, z vozov je velikokrat še kapljala kri pobitih.”

Vrtojbenka Anica Ferletič, ki je umrla pred dvema letoma, pa je pričala, da je večkrat delala na njivi ob meji in opazila krvave sledi: “Posebej se spominjam nekega jesenskega dneva okrog leta 1950, ko smo prišli na njivo, da bi obirali koruzo. Sredi polja se nam je razkril grozljiv prizor, vse je bilo v krvi in razrito, a brez človeških trupel. Pozneje so nam jugoslovanski graničarji - nekateri so bili včasih prav prijazni – povedali, da so ponoči tam pokosili celotno družino z otroki vred, ki je hotela ilegalno prečkati mejo. Po pripovedovanju graničarjev so jih takoj odpeljali in pokopali na neznani lokaciji v gozdu Panovec.”

Ubežnike, ki jih je vojska ulovila, pa je brutalno aretirala in jih dala za rešetke. V prvih letih so se zaporne kazni odmerjale v letih, nato v mesecih. Streljanje pa je trajalo vse do leta 1990. Na Krasu so po trditvah nekaterih prič streljali prav do konca. Mrtve, šlo je predvsem za ubežnike iz tretjega sveta, naj bi vojaki JLA metali kar v neko kraško jamo pri Sežani. TINO MAMIĆ