olikainzebra

Če voznik avtomobila uzre pešca, čakajočega pred prehodom za pešce, in se ustavi, se mu pred očmi odvrti zanimiv prizor. Pešec, ki doživi tako prijaznost od voznika, najprej ostrmi, saj se mu je pripetilo nekaj izrednega. Potem mora seveda še počakati, da je prosta tudi druga polovica cestišča (neredko namreč zaradi drveče mašinerije kar nekaj časa traja). Nato pa vzame zalet in se med tekom čez cesto z nagibanjem glave in priklanjanjem zahvaljuje vozniku. Voznik zaradi priklanjanja utegne pomisliti, da je na Kitajskem. Vendar ne, taki prizori se vsak dan dogajajo v deželi na sončni strani Alp.

Ne vem natančno, kaj pravi zakon o cestnem prometu glede dolžnosti voznika, preden prevozi zebro. Pravzaprav me to niti ne zanima. Že preprosta olika namreč veleva, da močnejši da prednost šibkejšemu. Ko imamo na eni strani 80-letno gospo, na drugi pa najnovejšega dvotonskega terenca (mimogrede: sploh ne gre za terensko vozilo, ampak samo za modno obliko mestnega avtomobila, namenjenega velemestnim snobom), je povsem jasno, kdo bi moral koga počakati. To vedo tudi ljudje, ki knjige o lepem vedenju še povohali niso, besede bonton pa še nikdar v življenju izgovorili.

Zakaj Slovenci ne ustavljamo pešcem? Nekateri verjetno zato, ker so se na potovanjih po južnih državah prepričali, da je pri nas civilizacijska stopnja v prometu izredno visoka. V Egiptu, pa tudi že v Italiji južno od Rima, so namreč semaforji samo za okras. V Kairu, denimo, se tudi nekateri turisti navadijo prečkati štiripasovnico (brez zarisanih črt) sočasno, ko po njej v drugo smer vozijo hupajoče limuzine. Ko pridobiš tako izkušnjo, se ti prometne navade slovenskih šoferjev zazdijo vrhunec reda, natančnosti in urejenosti.

Povsem nasprotno sliko pa dobiš, če se odpraviš proti severu. V Luksemburgu sem šel po prehodu za pešce neštetokrat. A nikoli (dobesedno, prav zares) se mi ni zgodilo, da bi moral čakati bližajoči se avtomobil. Avtomobili v Luksemburgu ustavljajo celo, če vidijo, da se pešec samo približuje zebri. Tamkajšnji pešci nikdar (!) ne tečejo po zebri.

Pred leti sem spoznal dekle, ki je zaradi prometne nesreče pristalo na vozičku. Zaradi napredujoče mišične distrofije bodo njene mišice vsako leto mehkejše, zato bo skoraj gotovo umrla pred svojim 30. rojstnim dnem. Nesreča se je zgodila na njen prvi šolski dan, voznik (po nesreči je pobegnil) pa jo je zbil na prehodu za pešce.

To se v Luksemburgu ne bi moglo zgoditi. Tudi če bi razposajeni otrok neprevidno prečkal cesto, nesreče ne bi bilo, saj avtomobil nikoli ne prevozi zebre, čea pred njo čaka pešec.

Pri nas pa se lahko to ponovi vsak dan. In tako bo, dokler ne bodo vozniki začeli na pešce gledati kot na udeležence, ne pa vsiljivce v prometu.

Barbarstva slovenskih prometnih navad bi se morali začeti zavedati po-kitajsko-priklanjajoči-se-hvaležni pešci in slovenski vozniki. Politiki z zakonodajo in policisti s kazenskimi točkami civilizacijske stopnje ne morejo uveljaviti. Olike namreč ni mogoče predpisati, ampak se mora slehernik zanjo odločiti sam.