francoskepredsedniškevolitve

Desnosredinsko usmerjeni Nicolas Sarkozy in socialistka Segolene Royal sta na včerajšnjih predsedniških volitvah dobila največ glasov. To so pokazali rezultati vzporednih volitev, ki so jih - da ne bi kršili volilnega molka - že dve uri pred zaprtjem volišč objavili v Belgiji in Švici. Novega predsednika Francije bodo izvolili 6. maja.

Nicolas Sarkozy je dobil 29, Segolene Royal pa 26 odstotkov glasov, je uro pred zaprtjem volišč objavil švicarski radio. Belgijska televizija pa je prvemu dala 30, drugi pa 25 odstotkov glasov.

Izjemna udeležba

Tako visoke udeležbe, dobrih 85 odstokov, v Franciji ne pomnijo že 42 let. Posebej nizka udeležba je bila na zadnjih volitvah leta 2002, kar je pripomoglo, da se je nepričakovano na drugo mesto uvrstil skrajni desničar Jean-Marie Le Pen. Podobnemu presenečenju so se letos izognili z manjšim številom kandidatov (le ducat jih kandidira) in s približno 15-odstotno višjo udeležbo. Pred petimi leti je k nizki udeležbi pripomoglo tudi lepo vreme, ki pa včeraj ni imelo takega vpliva na abstinenco.

Razlogov za tako veliko zanimanje je več. Analitiki ocenjujejo tokratne volitve kot najbolj dramatične v peti republiki.

Veliko problemov

Konec 12-letnega predsedovanja konservativnega predsednika Jacquesa Chiraca v drugi največji evropski državi prinaša veliko odprtih vprašanj. Francija ima najnižjo gospodarsko rast v EU in eno od najvišjih stopenj nezaposlenosti, ki znaša skoraj desetino za delo sposobnega prebivalstva. Najbolj vroča polemika na tem področju se vije okrog 35-urnega delovnika, ki ga je uvedla socialistična vlada leta 2007.

Desnosredinski Sarkozy je zmanjšanje ur v delovnem tednu označil kot najslabše, kar se je lahko pripetilo gospodarstvu.

Sicer pa se vsi predsedniški kandidati strinjajo, da država slabo deluje in da se je ujela v spiralo visokega javnega dolga, brezposelnosti in nezadovoljstva v predmestjih, kjer živijo priseljenci.

Socialistka Segolene Royalvolilcem obljublja spremembo brez brutalnosti, ki jo po njenem mnenju pooseblja Sarkozy. Človeške vrednote so, kot pravi, pomembnejše od vrednot borze. Zavzema se za večja nadomestila za brezposelnost in višjo minimalno plačo, v primeru zmage pa želi tudi zmanjšati izdatke predsedniške palače, pri čemer imena Jacquesa Chiraca ni izrecno omenjala. Sicer priljubljenih tem desničarja Le Pena, kot sta priseljevanje in narodna identiteta, se je poleg Sarkozyja dotaknila tudi Royalova, ko je zaigrala na domoljubne strune in Francoze pozvala, naj imajo doma francosko zastavo, svoje privržence pa k prepevanju francoske himne na zborovanjih.

Da je lažje zmagati v finalu kot se uvrstiti v drugi krog so pravilno napovedovali že analitiki pred volitvami za sredinskega kandidata Francoisa Bayroua, ki je po vzporednih volitvah prejel visokih 18 odstotkov glasov.

Uradni rezultati bodo znani danes, do velikega finala 6. maja pa se bo prava predvolilna kampanja še razvnela. TINO MAMIĆ

Moč francoskega predsednika

Francija ima predsedniški sistem vladanja, kjer ima največjo moč predsednik države, ne pa predsednik vlade. Podobnih ureditev je v parlamentarnih demokracijah zelo malo, saj je v EU Francija edina. Na Evropskem svetu v Bruslju se zato srečuje 26 predsednikov vlad in en (francoski) predsednik države. Predsedniški sistem imajo tudi v ZDA, Rusiji, do smrti predesednika Franje Tudjmana pa je veljala tudi na Hrvaškem. Francoski predsednik postavi premierja, vodi zunanjo politiko in lahko razpusti parlament in lahko pomilosti zapornike. Je vrhovni poveljnik vojske, ki je dobro oborožena tudi z jedrskim orožjem. Ureditev je zasnoval Charles de Gaulle (1890-1970), ki je v času druge svetovne vojne vodil francosko odporniško gibanje. Po osvoboditvi Pariza 1944 je začel snovati t.i. četrto republiko, vendar ni uspel uveljaviti predsedniškega sistema in je leta 1946 odstopil. V petdesetih letih so se začele osmosvajati francoske kolonije, v Alžiriji pa se je začela dolga osvobodilna vojna. 1958 se je na oblast vrnil De Gaulle in ustvaril t.i. peto republiko. Predsednik države s sedemletnim (danes petletnim) mandatom je takrat postal najmočnejša politična figura v državi, stalni članici Varnostnega sveta ZN. Francoski predsednik je avtomatično eden od dveh princev kneževine Andore. TAM