iskanjekrta

Ko človek bere slovensko časopisje, ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Če slovenska politična stranka, ki jo je volilo 60.000 ljudi in ki je pred kratkim razpadla na dva dela, kriči, da se Slovenija v diplomaciji ne sme podrediti tristomilijonskim ZDA, in to mediji nekritično povzamejo kot kritiko vlade brez hrbtenice, je v tej deželi nekaj hudo narobe.

Če ZDA zahtevajo, da Slovenija svojo politiko prilagodi ameriški, to ne more biti afera. Posebej ne, ker je kot predsedujoča EU dolžna usklajevati zunanje politike 27 držav, ne pa voditi svoje lastne. Tudi če bi bil zunanji minister Dimitrij Rupel še tako proameriško orientiran, pa kot predsedujoči sedemindvajsetčlanskemu zboru ministrov ne bo sledil nikomur, razen Bruslju. Slovenci, ki se bojijo svetovne prevlade ZDA, lahko zato spijo povsem mirno.

Velesile od manjših držav vedno in povsod zahtevajo sodelovanje in jih zato tudi stisnejo ob zid. Brez najmanjše milosti. Tako je bilo vedno in tako bo še naprej, če se svet ne bo nenadoma začel obračati v drugo smer. Neumno bi se bilo slepiti, saj je Goljatov veliko, Davidov pa malo. Slovenija lahko igra Goljata, ker ima za sabo Bruselj.

Resnično velik problem vsega skupaj pa je dejstvo, da dokument o diplomatskemu pogovoru na tako visoki ravni pride v javnost. V trenutku, ko v Ljubljano prileti generalni sekretar OZN, podrobno informacijo dogovorjeno objavita ljubljanski in beograjski dnevnik. Boljšega trenutka si za diskreditacijo države ne bi mogli izbrati.

Kot novinar in državljan dnevnika seveda razumem, da sta to objavila. Sprašujem pa se, kako je za vraga možno, da tak dokument sploh pride v medije?

Objektivno odgovornost nosi minister Rupel. Zato je tudi tako povzdignil glas in resno začel iskati krta na ministrstvu.

Dobro pa bi se bilo vprašati ne samo, kdo je izdajalec, ampak tudi, kako je možno, da tak človek postane diplomat. Ali je kaj k temu prispevalo tudi kadrovanje diplomatov, nad katerimi je slišati veliko pripomb tako z leve kot z desne vse od leta 1990 naprej? Ali bi o tem vedel kaj povedati tudi Rupel, ki je bil prvi slovenski zunanji minister in je to mesto zatem zasedel še petkrat?

V Sloveniji je tako, da nekateri diplomati (roko na srce: podobno je tudi v gospodarstvu in novinarstvu) delo podrejajo svojim notranjepolitičnim frustracijam.