dovoljenjezakrajo

Ko kdo kaj ukrade, je to kraja. Čeprav se besedi izogibamo in jo prevajamo kot izposoja, odtujitev ali pravica do nečesa, kar mi pripada, je to samo slepomišenje, običajno za slovensko družbo 21. stoletja. Če te gospodarstvenik napetnajsti, mu bodo rekli sposoben podjetnik. Če se politik zlaže, pa to ni več laž, ampak neresnica ali delna resnica. Čeprav nekaj obljubiš in se nepreklicno odločiš, si lahko potem naenkrat premisliš in so vse sladke obljube v hipu pozabljene. Me prav zanima, kako bi šef pogledal delavca, ki mu je obljubil izdelavo nečesa do petka, če mu reče, da si je premislil in da bo to naredil do ponedeljka.

Naj se vrnem h kraji. Nočem pridigati, saj smo vsi krvavi pod kožo. Težko bi našli človeka, ki ni še ničesar ukradel. Tudi kakšen svetnik je že ukradel poljub ali vsaj pogled.

Bistvo je drugje. Ni vprašanje, ali sem že kaj ukradel, ampak ali kradem. Če kradem sistematično, redno in se tega zavedam, je nekaj hudo narobe.

V tako razmišljanje zaidem velikokrat med poslušanjem slovenskih radijskih postaj. Pod ukradene tuje melodije se podpisujejo "uspešni" slovenski glasbeniki in pesmi prodajajo, kot da so si jih sami izmislili. Povrh potem poslušalci to še plačujemo Sazasu, ne glede na to, ali je to njihova skladba ali poceni ponaredek.

Posebej moralno sporno je, ko kaka kraljica slovenskih src ukrade delček melodije (običajno je to refren), delček malce spremeni, delček pa doda. In tega se ne gredo samo pevke tipa deklin s stasom in glasom (poudarek na stasom) v oddaji Hri-bar, ampak se med njimi najdejo tudi velike pop zvezde. Od Mice Mace Parižanke v Mačku Muriju do kraljice slovenskih src, ki je nekoč zmagala na Emi. Če sam kot povprečen poslušalec pop glasbe opazim toliko plagiatov, jih je v resnici verjetno še veliko več.

V zadnjih letih, ko se je po neodvisnosti začelo zmanjševati vrtenje glasbe iz nekdanje "širše domovine", se je po drugi strani začel trend naraščanja slovenske glasbene produkcije. Šef neke velike zasebne radijske postaje se, denimo, zelo rad pohvali, da je bil prvi faks, ki je prišel v njihov studio, pohvala, da ne vrtijo jugo glasbe. Trend se je še povečal po uvedbi kvot deleža slovenske glasbe na radijskih postajah po francoskem zgledu. Na prvi pogled je to res podpora domači kulturi, v realnosti pa pomeni, da moramo namesto izvirnega Oliverja poslušati slaboumne priredbe podpovprečnih slovenskih popevkarjev.

Saj ne da bi morali prepovedati petje tujih melodij, a minimalne standarde kakovosti bi že veljalo uvesti.

Tako imenovani zaščitniki slovenske glasbene produkcije zelo radi povedo, da bi zato, ker na Hrvaškem ne vrtijo slovenske glasbe, to morali v nasprotnem smislu početi tudi mi. Seveda tega pogoja Italijanom ali Anglo-američanom ne postavljajo. To je tako, kot da bi rekel, da se ne bom učil nemško zato, ker se Nemci ne učijo slovenščine. Absurd. Ali povedano brez dlake na jeziku - bedarija.

Zaradi zakonskih kvot moramo vsak dan poslušati ogromne količine slovenske glasbe, v kateri velik delež predstavljajo skladbice, ki si še tega imena ne zaslužijo. In to moramo poslušati, saj zakon velja za vse postaje, brez izjeme.

Zanimivo je, da se o tem le malo govori. Na drugi strani pa smo pred tedni doživeli velike polemike in kazanje s prstom na novinarsko kolegico kolumnistko, ki je prevedla v slovenščino kolumno iz nemščine in jo prodala pod svojim imenom.

Kolumnistka je svoj greh priznala in rekla, da ni naredila prav.

Popevkarji pa svojih plagiatov sploh ne štejejo za krajo.

Tino Mamić, novinar Primorskih novic