vipavskagimnazija

Ko se boste naslednjič peljali skozi Vipavsko dolino, uprite svoj pogled rahlo nad Vipavo, kjer lahko uzrete dve mogočni stavbi vpeti v hrib s tipičnimi sredozemskimi terasami. Tu, v senci ruševin starega vipavskega gradu nad devetimi izviri reke Vipave večino leta preživijo semeniščniki, duhovniški kandidati koprske škofije.

Pod isto streho domujeta Malo semenišče in Škofijska gimnazija Vipava, kar ima danes povsem drug pomen kot še pred šestimi leti. Do takrat je bila to namreč od države nepriznana privatna šola z vsiljenim imenom Srednja verska šola. Postali smo "verski tehniki", so se takrat hecali semeniščniki. Po končani maturi (ki je tu bila vseskozi) niso mogli nadaljevati študija na univerzi, ker šola ni bila priznana. Fantje, so tako morali delati dodatne razredne izpite po koncu šolskega leta. Si predstavljate, kakšen pritisk je to bil? Po zaključku letnika narediti prav vse izpite za celo leto še na državni šoli, kjer so jih še mnogi postrani pogledovali in temu primerno ocenjevali.

Od leta 1952, ko so ustanovili gimnazijo in semeniššče za duhovniške kandidate iz Koprske škofije in Ljubljanske nadškofije, je na šoli maturiralo več sto fantov, med katerimi je kar polovica duhovnikov. Leta 1991 je gimnazija postala priznana s strani države, ki jo je takrat predstavljala vlada Demosa in leto kasneje je bila šola tudi že odprta za "nesemeniščnike" in s tem seveda tudi za dekleta. Trenutno so na gimnaziji le štirje razredi, torej za vsak letnik le eden. Zanimanje za enood najkvalitetnejših šol v Sloveniji je veliko, žal pa zaradi pomanjkanja prostora ne morejo odpreti še po enega vzporednega razreda. Zaradi slabe prometne infrastrukture v Koprski škofiji (Od Portoroža do Bovca potrebuješ tri ure z avtom) in premalo avtobusnih zvez je za večino mladih iz škofije praktično nemogoče voziti se v šolo vsak dan. Trenutno gimnazija pokriva praktično le tri občine. Idealna rešitev bi bil dijaški dom, za katerega pa danes ni prostora.

Zaradi teh problemov so se odgovorni odločili, da bodo zgradili novo gimnazijsko stavbo z večnamenskim prostorom, v starih prostorih pa bo dijaški dom, kjer bo dovolj prostora tudi za popoldanske aktivnosti. V petih letih naj bi za naložbo, ki je vredna 8,5 milijonov mark po vsej škofiji zbrali potreben denar. Poleg darov, sponzorstva, zapuščin, darov iz tujine in drugih pomoči je glavna osnova za pokritje stroškov vsaka župnija na Primorskem. Na leto naj bi vsak nedeljnik prispeval 2750 SIT, kar po petih letih znese 150 DEM.

Projekt seveda ni pomemben le za Primorsko, ampak za vso Slovenijo. Vipavski maturanti nadaljujejo šolanje v Ljubljani, kjer mnogi tudi ostanejo. Na drugi strani pa je šolanje v Vipavi veliko dražje od šolanja v Ljubljani, kar še otežuje položaj.

Zaradi svoje majhnosti je ozračje v vipavski gimnaziji veliko bolj sproščeno kot je to na večjih šolah. Kar družinsko bi ga lahko imenovali, saj ni toliko pisanih pravil in odredb kot drugje. Večina profesorjev je laikov, tretjina pa so duhovniki iz okoliških župnij, ki so še iz "starih časov".

Po šolskih hodnikih se med odmori sliši veliko smeha in prav prijetno se je sprehoditi po stavbi. Povsem nekaj drugega, kot se o gimnaziji širijo govorice po bližnjih "konkurenčnih" državnih šolah: nakaterim gre katoliška vzgoja v nos, kar pomeni protipropaganda za škofijsko gimnazijo, češ da so nemogoči pogoji, učitelji strogi in celo da so "prepovedani" parčki. "Kdo je še kdaj prepovedoval ljubezen," se je zasmejal ravnatelj gimnazije Vinko Lapajne, ko sem mu to omenil. "Če nastanejo take zveze na naši šoli je to kvečjemu zelo koristno za našo družbo," je nadeljeval Vinko Lapajne, ki poleg ravnateljevanja opravlja tudi ekonomsko poslovanje, pa tudi fizičnih del se z veseljem loti.

Škofijska gimnazija v Vipavi ostaja ne glede na pritiske javnosti ali oblasti. Antipropaganda je le bleda senca s šikaniranji, ki so jih bili deležni v povojnih časih. Od tega, da so jih začasno izselili in v stavbi naselili vojsko, do prisluškovanja v vseh prostorih šole. Pred leti so med adaptiranjem pod okenskimi policami našli majhne mikrofone, po katerih so lahko agenti Udbe in policija poslušali predavanja semeniških profesorjev. Mogoče pa so le kaj odnesli od pouka, kaj se ve.